Pozabljeno mesto Petra, Jordanija

Rožnati čudež sveta – mesto Petra
Potovanje v lastni režiji – Jordanija

Eden izmed razlogov za potovanje v Jordanijo je zagotovo bil ta, da bi obiskala mesto, ki je enako mojemu imenu. Za mesto Petra sem izvedela že kot otrok in se mi je takrat zdelo fajn, da bi lahko rekla: Petra v Petri. Petra je obiskala Petro. Zveni kar zanimivo, ane? Želje so postale resničnost.

Petra Jordanija
Po jutranjem zapletu z džipom v puščavi smo se odpravili do rožnatega mesta Petra. Vožnja je bila zanimiva. Razgled na kamnito pokrajino, ki je v kanjonih skrivala čarobno Petro, je bil pred naseljem Rajif izjemen. Tukaj je bilo pravzaprav eno počivališče in okrepčevalnica. Mislim, da pa ne morete zgrešiti, saj vas že razgled iz avta prepriča, da morate narediti postanek za dobro fotografijo.V   mesto Petra se vstopi iz naselja Wadi Musa.

Petra je bila prestolnica nabatejskega kraljestva, ki so tukaj živeli več tisoč let pr.n.št.. V glavnem zelo, zelo stara zadeva. Nabatejci so bili nomadski Arabci in so se ukvarjali predvsem s trgovino. Mesto Petra je bilo vse do 1812 skrito za nas Evropejce, nato ga je odkril švicarski raziskovalec Johann Ludwig Burckhardt. Še sreča! No, potem se je počasi začel turistični razcvet.

Petra je bila leta 2007 razglašena za eno izmed novih sedmih čudes sveta. Prebivalci mesta – Nabatejci so bili izjemno pametni in sposobni. Imeli so celo vodovod. Ostanke le tega lahko vidite, ko hodite po soteski Siq.

Siq Petra Jordanija

Zmotno je razmišljanje, da je Petra samo tista velika, v živo skalo vklesana zadeva, ki se v resnici imenuje Zakladnica (ang. The Treasury), ali po njihovo Al-Khazneh. Petra je pravzaprav ogromna. Od vhoda (upravne stavbe za obiskovalce) do najznamenitejše stavbe – Zakladnice je 2 km.

Najprej je en krajši del, ki ni nič posebnega, nato pa se začne soteska Siq. Ta del je mene precej fasciniral, iz ovinka v ovinek sem videla kaj lepšega in morala ovekovečiti s fotoaparatom. Sotesko Siq obdajajo veličastno visoke stene, nekatere sežejo tudi do 200m. Ob sprehodu skozi sotesko so me navdušile tudi čudovite barve sten. Včasih je kar težko ujeti v sliko nekaj tako čudovitega kot vidiš z lastnimi očmi.

Ko se skozi sotesko Siq približuješ najbolj znani stvaritvi Petre, le to najprej uzreš v desni zgornji kot. Priznam, bila sem vznemirjena. Z Alanom sva skupaj stopala proti temu čudu(žu). Pred Zakladnico se ustaviš in zreš. Kar nisem mogla verjeti, da res stojim tam. Brez besed.

The treasury zakladnica Petra Jordanija
Petra je prispodoba za Jordanijo. Nisi bil v Jordaniji, če nisi obiskal Petre. 
Petra pa ni samo Zakladnica, temveč nas je pot peljala naprej : Nabatean Theatre, Urn Tomb, Palace Tomb, Nymphaeum, Temple of Duschares, Columbarium (zapisano kot v google zemljevidih zaradi lažjega iskanja).

Petra Jordanija
Vaša pot se lahko tukaj konča in se vrnete nazaj.
Ali pa… vas lahko čaka v bistvu še najlepši del Petre. Tukaj se nato prične vzpon po prevelikem številu stopnic, višinska razlika okoli 300m.  Ob vročem soncu zna biti kar precej naporno.  Vendar – se splača! Res se.

Samostan (ang. Monastery) ali po njihovo Ad-Deir se mi je zdel še veliko lepši in veličastnejši kot Zakladnica spodaj. Ne vem, če je bil to zgolj vpliv možganov zaradi vsega truda, da smo prišli do tukaj. Kar ostala bi tam! Morate do gor, res morate. Od Temple of Dushares do samostana je 1 km.

Ad- Deir
Še malo naprej od Ad-Deir sta izpeljani dve, tri poti, ki vodijo na lepe razgledne točke. Do tja je cca 500m ravninske poti. Ja, kaj da rečem. Tudi tja morate. Mi smo si izbrali eno razgledno točko – vse so bolj ali manj enake. Gor spijete beduinov čajček in počasi boste morali nazaj. Od informacijske vstopne točke za Petro do te razgledne točke je 7 km.

Ko v puščavi crkne džip, Jordanija

Reševanje crknjenega džipa v puščavi Wadi Rum
Potovanje v lastni režiji – Jordanija

Wadi Rum real adventure time

Po zares lepem jutru in zajtrku v puščavi (čaj skuhan na zakurjenem ognju, pitje čaja na sipini…) smo se želeli odpraviti iz puščave Wadi Rum proti starodavnemu mestu Petra. No, pa se je zgodil en zaplet. Naš džip se ni hotel prižgati.  No, to se nama je torej zgodilo že drugič.  Prvič nama je avto “zaribal” na Siciliji, na najinem čisto prvem potovanju. Sreča pa taka, ane? Sreča v nesreči je bila, da tokrat nisva bila sama in priznam, da nisem zganjala panike.

crknjen džip Wadi Rum Jordanija

Malo sem se sicer prijela za glavo, kako je spet to mogoče. Človeku se v tistem trenutku podijo po glavi različne misli: a že spet? to ne moreš verjet’, a ravno v puščavi se mora to zgoditi? Goriva je bilo dovolj, akumulator ni bil prazen. Bila sem kar mirna, nekako sem vedela, da bo Sabet to rešil. Jaz tako ali tako ne morem pomagati.

Bil je šele torek, torej do konca tedna bova pa že menda prišla ven iz te puščave in ujela letalo. V Jordaniji si ljudje radi pomagajo. Ni kot pri nas. Če bi mi npr. crknil avto nekje v Prekmurju, mislim, da mi prijatelji iz tam pač ne bi mogli pomagati. Pa ne zato, ker ne bi hoteli, temveč ljudje niti nimajo časa, so v službah itd.. Pri nas pač pokličeš amzs.

reševanje džipa Wadi Rum Jordanija

Čez dobre pol ure je bil pri nas že en domačin, mislim, da je bil celo beduin, ki nas je vlekel ven iz puščave. Mislim, da je Sabet klical beduina s katerim smo en dan prej pohajali po puščavi in nato je ta poklical svojega prijatelja. No, avto se je potem brez problemov prižgal. Mislim, da je bil motor mrzel…no, nekaj takega…
Jupi, rešeno!! Zdaj pa naprej proti Petri.

Puščava Wadi Rum, Jordanija

Najlepša noč v mojem življenju, Wadi Rum
Potovanje v lastni režiji – Jordanija


Po zaključenem dnevnem raziskovanju puščave Wadi Rum v družbi beduina, smo se ponovno presedli v naš džip in odšli do lokacije, kjer naj bi prespali. Najin vodič je moral pred vstopom v puščavo iz gum nekoliko izpustiti zrak, da smo lahko vozili po puščavskih cestah. Vozili smo se po delu puščave, kjer se lahko z džipom vozijo tudi drugi. Prispeli smo do lepe razgledne točke, kjer smo počakali na čaroben sončni zahod, ob tem pa opazovali, kako padajoče sonce spreminja barve puščave. Bil je res čudovit sončni zahod, trenutki za katere je res vredno, da človek živi!


Takoj, ko je sonce zašlo, se je temperatura v puščavi spustila. Ne drastično, vendar mi je jopica prišla prav. Bili smo precej blizu lokaciji, kjer naj bi prespali. Spali smo v zavetju dveh večjih skalnih osamelcev. Poiskali smo nekaj večjih kamnov, da smo naredili ognjišče. Suhe veje smo imeli nabrane od prej, preden smo prišli v puščavo. Zanimivo je, da smo jih nabrali kar nekje ob cesti, tako mimogrede. Te veje niso bile debele, vendar so gorele zelo počasi. Verjetno na to vpliva tudi to, da rastejo zelo počasi in je potem ta les toliko bolj poseben. S seboj smo imeli poseben hladilni sod, kjer smo imeli spravljene vse stvari, ki potrebujejo hladilnik. Na našem ognju smo spekli ribe, ki smo jih dopoldne kupili v ribarnici. No, celo jaz, ki drugače rib ne jem, sem jih poskusila in jedla. Bile so res dobre. Če to rečem jaz, potem mi res lahko verjamete.


Večer se je odvijal ob dobri jordanski hrani, prasketanju ognja in prijetnem pogovoru s Sabetom. Odkrivali smo mnoge kulturne razlike in se učili en od drugega. Spali smo okrog ognja. Midva z Alanom v spalnih vrečah, ki sva jih imela s seboj, Sabet pa na nekih blazinah in pokrit s kar nekaj odejami. Mislim, da ga je precej zeblo, saj je ponoči dregetal in si šel v avto po dodatna oblačila. Zjutraj nama je povedal, da ga je zelo zeblo in je molil k svojemu bogu – Alahu, da naj mu pomaga. Ponoči je sicer bilo hladno, sem in tja je malo zapihljal vetrič, vendar nama res ni bilo premrzlo. Dobro je, da sva imela te multifunkcionalne kape, ki izgledajo kot en večji kos rokava. Enega sem si dala na glavo, drugega pa okrog vratu.  Verjetno so nama pomagale tudi spalne vreče, ki so bile primerne zunanjim temperaturam.

Spali smo tako rekoč pod zvezdnim nebom. Noč je bila neverjetna. Kljub temu, da sem si dala leče pred spanjem ven iz oči, sem lahko videla res noro zvezdno nebo. Milijone zvezd nad menoj, tišina, samota in ogenj. Sem in tja je zatulil kakšen pes, drugače pa sem lahko slišala tišino. To je res nekaj neverjetnega. Morda se to sliši brezvezno, vendar to razumeš šele, ko doživiš takšen trenutek. Tolikokrat pomislim, kako dobra je bila tista noč! Prav zato si želim, še kdaj doživeti podobno noč.

Puščava Wadi Rum – Jordanija

Puščava Wadi Rum z beduinom – Jordanija, potovanje v lastni režiji 

Sabet naju je zjutraj prevzel pred “hotelčkom” (kakšen je bil ta hotel, kdaj drugič) in peljal do pekarne, da sva si kupila nekaj za zajtrk. Nato smo se ustavili še v ribarnici in trgovini, kjer je najin jordanski vodič kupil zalogo hrane.

Na poti smo srečevali kamele, ki so se “pasle” ob robu puščave. Kamele so imele zvezane sprednje noge z vrvjo – menda zaradi tega, da ne bi pobegnile, saj z zvezanimi nogami ne morejo teči. Ob cesti so za nas Evropejce zanimivi znaki, ki opozarjajo, da so na območju kamele, ki lahko prečijo pot – podobno kot so pri nas table za divjad.

Ta kamela je prišla pozdraviti čisto do našega avtomobila. Jaz sem se jo kar malo bala 🙂

Pripeljali smo se do vasice, kjer nas je čakal beduin s svojim džipom. Puščava Wadi Rum je razdeljena na dva dela – zaščiten del in nezaščiten. Na zaščitenem delu imajo dovoljenje za vožnjo le beduini. Tako se je moral Sabet dogovoriti s tem beduinom, da nas je peljal do nekaj zanimivih točk v puščavi. Beduinov džip je bil v precej zanimivem stanju. Video si lahko ogledate na moji FB strani Happy Petra.

Pripravljena na vstop v zaščiten del puščave Wadi Rum

Obiska puščave sem se res zelo veselila, saj prej še nikoli nisem bila na takšnem področju. Puščava Wadi Rum je znana po oranžni barvi. Ima tudi nekaj sipin, kjer sem se igrala s peskom kot kakšen otrok. Nekateri so se celo sankali in bordali po sipinah. Kadar dežuje (ja, v tej puščavi tudi dežuje) se pesek obarva skoraj v rdečo barvo. Na slikah, ki sem jih videla po deževju, je zadeva videti res fascinantno. No, v času krompirjevih počitnic dežja ni bilo. Podnevi je bilo ravno prav vroče, zvečer in ponoči malo manj.

 

Letošnje leto je bilo super, ker …

Rojstni dan ob Ramskem jezeru, Bosna in Hercegovina

Petra, kakšno je bilo zate leto 2018?
To vprašanje sem zastavila kar sama sebi pred kakšnim tednom. Malo sem razmišljala o tem in moram reči, da se od leta 2018 poslavljam kar zadovoljna. Zaenkrat lahko rečem, da je bilo to moje najboljše leto doslej. Videla sem veliko zanimivih krajev, spoznala raznolike ljudi, njihove navade in okušala dobro hrano. To je zame tisto bistvo življenja – potovati, raziskovati, se učiti, dobro jesti…

Hum (Istra) – najmanjše mesto na svetu
S Tomažem Gorcem v Karpatih, Romunija.

Letos sem postala prava razvajenka, vendar ne v smislu razkošja in razsipavanja z denarjem. Sploh ne. Moja potepanja so tako ali tako naravnana na najnižji možni budget. Neverjetno je, kadar človek ugotovi, kaj ga najbolj osreči. Zame to niso dragi avtomobili, najmodernejši telefoni, lepe obleke, gelirani nohti itd.. Najbolj me osrečijo trenutki in doživetja, ki jih ni mogoče kupiti z denarjem. Za te trenutke si moramo vzeti čas in to je v današnjem svetu najtežje.

Kaj je lepšega kot to, da na poletni terasi, ob soju sveč, s prijatelji popiješ dobro vino? Kaj je lepšega od tega, da s partnerjem loviš in preštevaš zvezdne utrinke? Kaj je boljšega od tega, da ugledaš fantastičen razgled na vrhu hriba? Kaj je lepšega od tega, da ti v tujini nekdo nesebično pomaga, ko si v težavah? Lepo je, če znaš koga razveseliti, komu pomagati, si zanj vzeti čas.

Ljudje smo postali oboroženi z najnevarnejšim orožjem proti zadovoljstvu. To orožje se imenujejo telefoni. Vsi samo še drsajo, celo na dogovorjenem klepetu ob kavi s prijatelji, skratka vsepovsod so glave ljudi sklonjene in zastrte v telefone. Brez teh telefonov, da ne govorim o WiFi-ju, očitno ni več življenja. Žal mi je za vse, ki jih je pogoltnila novodobna tehnologija. Mislim, da je čas postal najdragocenejša valuta današnjega časa.

Zajčja plaža na Lampedusi za krompirjeve počitnice

                                             V letošnjem letu sem najbolj hvaležna:
– za uspešno opravljen strokovni izpit za šolstvo
– da sem preživela poseben rojstni dan ob obali Ramskega jezera v Bosni in Hercegovini, kjer sva z Alanom divje kampirala

– da sem s prijateljem Damjanom odkrila in spoznala skoraj celotno Istro
– da sem lahko s Tomažem Gorcem poleti odkrivala in raziskovala Romunijo, Moldavijo, Bolgarijo – bilo je res noro poletno potovanje 
– da sem lahko že v tretje postala tetka, saj sem dobila mojo prvo nečakinjo Tinkaro
– da me doma vedno sprejmejo odprtih rok
– da sva lahko z Alanom pobegnila na podaljšano toplo jesen na Lampeduso. 

Hvala leto 2018!

Kako sem mamo in očeta v enem tednu spravila na križarjenje

KAKO  SEM  MAMO IN OČETA  V ENEM TEDNU  SPRAVILA  NA KRIŽARJENJE

MSC Divina – prvo križarjenje za moje starše


Bil je 16. junij 2018, malo pred peto uro popoldne, ko sem po srečnem naključju na FB opazila objavo strani Svet križarjenj. Te strani nisem imela všečkane, ampak jo je imelo všečkano nekaj mojih prijateljev, zato je objavo pokazalo tudi meni. Na srečo! Še danes razmišljam, kakšna sreča je to morala biti. Takoj sem pod objavo v komentarju napisala, če je ponudba še na voljo. Objava je bila strašno privlačna in ponudba je bila v dobrem razmerju s ceno. No, ni bila dobra ponudba, bila je odlična ponudba. Ena takih ponudb, ki je ne smeš spustiti iz rok.

Takoj sem se spravila v akcijo. Najprej pokličem Alana, če si lahko uredi dopust v naslednjem tednu. Tokrat ni šlo gladko skozi, saj je bila sezona reševalcev pred vrati. Eh, ne vem, kaj sem razmišljala. Ni kaj, če ne morem iti jaz, potem moram na tole uživaško “potovanje” nujno spraviti moja starša. Takoj pokličem mojo mamo in jo najprej vprašam, če ima lahko naslednji teden dopust. »Ja, imam dopust.«

Uff, kako sem si oddahnila. Kar nekako sem verjela, da ju res lahko spravim na enotedensko križarjenje po zahodnem Sredozemlju. Tako kot večina drugih Slovencev sta tudi moja starša v glavnem dopustovala na Hrvaškem. Zadnja leta pa se jima je v jesenskem času še posebej prikupil Strunjan. Moj oče je res že v penziji, mami pa bo morala še nekaj let delati. Samo, saj veste kaj mislim, kajne?? Saj v Strunjanu je lepo in luštno, ampak moje poslanstvo je bilo dlje od tega. Nujno morata še kaj lepega doživeti, saj si to zaslužita. Kdaj, če ne zdaj?

Bila je idealna priložnost, da vidita malo Evrope, pa še slovenska predstavnica je bila z njimi na križarki. Plus še ta prednost, da so šli z avtobusom do Genoe iz Ljubljane. Vse se je torej skladalo s tem, pod kakšnimi pogoji bi moja starša kam šla.

Ko mi je mami povedala, da ima ravno naslednji teden dopust, sem ji navdušena začela pripovedovati vse možne razloge, da na to potovanje pa res morata. »Joj Petra, jaz sem komaj čakala, da bom lahko malo doma« mi je nekoliko utrujena in negotova najprej odvrnila. Vse pomisleke in strahove, ki jih je imela sem v kali pomirila in jo nagovarjala, da naj se z očetom čim prej pomenita o tem, ker priložnost lahko gre mimo, če predolgo čakaš.

Mami ni bila takoj odločena, da bi res šla. No, rekla je, da bo vprašala očeta. Potihem je verjetno nekoliko upala, da bo oče rekel, da ne gre nikamor in bi bila zgodba zaključena.

MSC Divina

Zvečer mi je mami poslala sms, da je oče kar navdušen in zainteresiran. Si mislite? Na koncu sms sporočila je dodala še en pomežik 😉
HA!! Zgodba se je nepričakovano zasukala od maminih pričakovanj – oče je rekel, JA! GREVA! V ponedeljek smo uredili vse papirje in plačilo, v petek zvečer pa sva ju z bratom peljala v Ljubljano pred Atlantis, od koder so se odpeljali proti pristanišču Genoa, kjer sta začela 7-dnevno križarjenje po zahodnem Sredozemlju.

Bilo mi je nekoliko tesno pri srcu, saj sta prvič odhajala na dogodivščino, ki je nisem uspela doživeti še niti sama. Ampak bila pa sem njima tudi malo “fouš”. Moja dobra prijateljica Sonja je več let delala na križarki po vsem svetu, zato vem, da se gostje počutijo kot kralji. Pa kljub temu, sem upala, da se bosta dobro znašla in da bo vse ok. Prav ponosna sem, da mi je taka akcija uspela. Pred leti bi bila to misija nemogoče. Tako, imela sta se noro. Več o tem, kdaj drugič.

Sedaj še sama spremljam na Fb strani Svet križarjenj, saj kar pogosto objavijo kakšno ugodno ali last minute ponudbo za križarjenje. Mislim, da se splača. Predvsem za tiste, ki lahko greste kadarkoli, je to super. Tudi za krompirjeve so imeli eno fajn ponudbo, vendar je bila zame prepozna, saj sva imela že rezervirane letalske karte za Lampeduso. Tako, da se splača imeti všečkano njihovo stran, če vas take ponudbe zanimajo.

Evropski Karibi – plaže na Lampedusi

Evropski Karibi – Lampedusa

Spiaggia dei Conigli (Zajčja plaža)

Lampedusa je otok za uživanje. Na eni izmed italijanskih spletnih strani, ki daje turistične infomacije sem zasledila, da Lampeduso poimenujejo kar Evropski Karibi. Moram reči, da se s tem kar strinjam! Tukaj pravzaprav ni veliko znamenitosti, še te pa se lahko vidi v enem dnevu.

Spiaggia dei Conigli (Zajčja plaža)

Vendar plaže… dragi moji… plaže so pa KARIBI. Torej vam ne preostane nič drugega kot razmišljanje na katero plažo se odpraviti.
Na tem majhnem otoku je možno kopanje v toplih sredozemskih valovih še novembra predvsem na južnem delu, kjer najdemo peščene in tudi prodnate plaže. Najbolj znana in resnično najlepša plaža je “Zajčja plaža”. Severno obalo obdajajo visoki klifi, zato tam ni primernega dostopa do morja.

Cala Pulcino – prodnata plaža (cca 45 min hoje čez gozd)


Na severni strani je možen dostop peš (za nekoliko pogumne) zgolj do enega zaliva, ki je zelo lep za potapljanje. Do tega zaliva se z Alanom žal nisva spustila, saj mi je na Lampedusi nekaj zategovalo koleno. S kolenom sicer prej nisem nikoli imela nobenih težav, tako da ne vem kaj mu je bilo. Tudi zdaj, ko sem prišla domov nimam težav. Je že moralo biti tako.

Zaliv vreden spusta in potapljanja, žal prihranjen za prihodnjič.


Pot v ta lep zaliv je nekoliko “divja”, ne veš točno, kako bi prišel dol, lahko ti tudi zdrsne, če nisi siguren. Iz vrha ne vidiš, kje bi vodila pot. Enostavno moraš kar malo probati. Zaradi kolena nisem upala iti dol, sicer bi 100% šla. Naslednjič, ko grem na Lampeduso absolutno moram priti dol. Pot navzgor je sigurno lažja, saj prej vidiš navzgor, kje bi se dalo iti. Ni kaj – ostalo mi je nekaj dolga na tej Lampedusi. Ostali zalivi na severni strani so dostopni zgolj s čolnom ali ladjico. Poleti se s turistično ladjico precej splača iti do zaliva Tabaccara – je lepo za snorkljanje, potapljanje oz. kopanje. Ladjice peljejo tudi do zalivov na severni strani. Do teh zalivov se lahko pride le z ladjico ali čolnom. Dostop zaradi strukture obale ni mogoč iz otoka.

Severna stran otoka


Kar nekaj plaž je narejenih v stilu fjordov, kjer je voda vrezala v skalo in v zalivu naredila lepo plažo: Cala Croce, Cala Madonna, Cala Greca, Cala Galera, Cala Uccello, Cala Pisana, Cala Francese, Cala Sponze…

Cala Madonna

Najbližja plaža pri mestu je Spiaggia della Guitgia, kjer sva se kopala tudi zadnji dan. Na plaži je tudi bar, okrog pa so hoteli. V času najinega obiska (krompirjeve počitnice) so bili večinoma že zaprti.

Plaža ob ribiški marini – Spiaggia Guitgia

Lampedusa: spomenik “vrata Evrope”

Lampedusa – spomenik “vrata Evrope”

Spomenik, ki predstavlja nekakšna vrata, je obrnjen proti Afriki. Postavili so ga leta 2008 in je bil narejen iz železa in prekrit s keramičnimi ploščicami, ki so tukaj del sicilijanske tradicije. V desetlenem boju na izpostavljenem območju je vrhnje plasti ploščic preprosto odnesel veter. Spomenik “vrata Evrope” (Porta d’Europa) se nahaja med marino in začetkom letališča.

Spomenik je posvečen vsem, ki so se v boju za boljši jutri, na veliko prepolnih čolnih, podali na negotovo pot čez morske valove. Na poti upanja mnogim ni uspelo doseči kopnega. Sredozemsko morje je tako postal večni dom mnogih, ki so se podali na to nevarno morsko pot z upanjem na boljšo prihodnost.

Lampedusa, vrata v Evropo

Lampedusa – vrata v Evropo…
…predvsem za begunce, po katerih je otok v medijih precej znan. V marini je možno videti tudi pravo pokopališče begunskih čolnov. Danes Lampeduza ni več tako aktualna glede beguncev, saj ti ubirajo druge poti. Tako da le brez skrbi – staršem in starim staršem lahko mirno poveste, da tukaj ni več nobenega begunca in vam lepo v miru pustijo, da greste na prijetne počitnice.

Malo več kot 100 km od Tunizijske obale in okrog 200 km južno od Sicilije leži ta majčken otoček, ki v dolžino meri okrog 9 km in je v najširšem delu širok 3 km. Lampedusa spada sicer pod Sicilijo in je del Pelagijskega otočja, kamor spadata še otoka Linosa in Lampione.

Otok Lampedusa ima okrog 5000 prebivalcev, vendar se ta številka izven turistične sezone, ki se konča konec septembra še zmanjša. Veliko prebivalcev se tekom hladnejšega dela leta odseli v celinski del Italije. Enako bo naredila najina gostiteljica, ki sicer tekom sezone oddaja sobe v B&B Pasta&Cannola. Apartma je na dobri lokaciji, v samem centru mesteca, v bližini glavne promenade in cerkve. Na vrhu hiše je lepa terasa, kjer vsak dan zajtrkujeva in pijeva dobro kavo, ki nama jo pripravi lastnica apartmaja.

Trenutno sva na Lampedusi v času krompirjevih počitnic in občasno se počutiva kot na samotnem otoku. Večina restavracij je že zaprtih. Ljudi teh nekaj dni ni bilo kaj dosti na spregled, na ulici skoraj nikogar, ceste prazne. Sicer so na uličicah bili parkirani avtomobili, ampak domačinov zunaj ni bilo. No, danes, en dan pred praznikom (1. november) so se domačini le nekoliko zbudili, hodili kupovat cvetje za grobove in šli še po kakšen nakupovalni opravek. Prej pa 4 dni ni bilo nikjer nikogar, samo redki turisti, pa še to so bili tisti, ki sva jih videla skupaj z nama na letalu. Da ne bo pomete, poleti je tukaj taka turistična gneča, del katere nikakor ne bi želela biti. Zato mi je ta »negužva« prav všeč.

Na Lampeduso sva iz Benetk letela z letalsko družbo Volotea. Volotea leti na Lampeduso tudi iz naslednjih letališč: Milano Bergamo, Turin, Verona, Genoa.
Alan je sprva kupil samo enosmerne letalske karte, ker so bile smešnih 9 €. Nato pa sva manj kot teden dni pred odhodom na Lampeduso kupila še povratne za 100 €.  Sprva so bile 154 € in jih nekako nisva hotela kupit in potem priložnost ob padcu cene in hop – hitro v akcijo. Konec julija je bilo možno povratne karte za ta termin kupiti za 87 €. Žal sva to ponudbo spregledala, jo pa je objavila stran za ugodna potovanja “Po svetu”, ki jo spremljam tudi na Facebooku.

Otok je obvladljiv peš, še malo bolj luštno pa ga je raziskovati s skuterjem – za 10 € na dan nama ga je dala v najem prijazna lastnica apartmaja B&B Pasta&Cannola. Ponudila nama je tudi možnost najema avtomobila, ki bi naju stal 20 € – fiat punto kabriolet. S skuterjem se praktično lahko voziva vsepovsod, celo po slabih poteh ali brezpotjih. Z njim lahko prideva bistveno dlje kot pa bi na primer z avtomobilom. S skuterčkom se nama je najbrž še bolj luštno voziti, ker ga doma nimava. Mislim, da Alan še posebej uživa v vožnji s skuterjem, on bi se samo vozil in vozil, včasih se celo še pozabi ustaviti za nakup v trgovini, toliko se spozabi in uživa v vožnji z njim. Ups, cena goriva je pa nekoliko dražja kot pri nas, ampak ni panike, rezervoar skuterja je majhen in je za 5 € tank skoraj poln.

Kaj se počne na Lampeduzi? Predvsem se uživa. Uživa na lepih plažah, ena najlepših je »zajčja plaža«. Ta plaža je znana še po tem, da je ena izmed zadnjih plaž v Evropi, kamor želve vrste glavata kareta odlagajo svoja jajca. Mi Slovenci uživamo predvsem v metanju v sredozemske valove, saj v Sloveniji takih valov ni, ali pa so samo ob neurjih – takrat pa žal ni najbolj primeren čas za kopanje v morju. Kdor se rad potaplja ali snorklja, ne sme iti na Lampeduzo brez maske.

Rakitovec

Rakitovec

RakitovecRakitovec leži ob železniški progi Divača – Pulj in ima zadnjo, lepo urejeno železniško postajo na slovenski strani meje. Istrska vasica Rakitovec je tekom zgodovine nosila različna imena. Ljudsko izročilo pravi, da ime vasi izhaja iz italijanske besede granchino, kar pomeni rak. Pod vasjo naj bi bilo nekdaj jezero, kjer so imeli svoj življenjski prostor tudi raki.Rakitovec

V vasi Rakitovec lahko opazujemo tipično istrsko arhitekuro, kot so leseni balkoni, izklesani kamniti okenski okvirji in vhodi na dvorišča hiš. V starem delu vasi stoji tudi cerkev Sv. križa. Novejši del vasi se nahaja v bližini železniške postaje Rakitovec.

Rakitovec, železniška postaja

Zanimivo je, da je imela tako majhna vas tudi osnovno šolo. Zgradili so jo vaščani sami in sicer brez kakršnihkoli denarnih sredstev od drugod, saj so se odločili imeti pouk v slovenskem jeziku.

Nedaleč naprej od železniške postaje se nahaja maloobmejni mejni prehod Rakitovec, danes obdan s panelno ograjo in bodečo žico, ki so se jo odločili postaviti zoper nenadzorovanega prihoda migrantov po balkanski poti. Žal panelna ograja in bodeča žica zelo kazita izgled čudovite pokrajine, ki se odpira našemu pogledu.
Rakitovec