Sicilija z avtom: Dan na plaži Scala dei Turchi

Sicilija z avtom: Tretji dan, 18. september 2014

Sciacca
Sciacca

Po zajtrku se posloviva od gostoljubnega lastnika B&B Costa Bianca in se iz Marsale odpeljeva proti Selinunte-ju. Kljub navodilu lokalnega prodajalca sadja, nikakor nisva našla enega največjih grških templjev na svetu. Odpravila sva se naprej do pristaniškega mesteca Sciacca, ki leži na planoti ob morju. Avto parkirava ob obali, blizu neke ribarnice. Če se boste sprehodili ob obali, boste lahko uživali v pogledu na značilne belo modre čolne. Ura je bila že blizu poldne, sonce je močno pripekalo, a sva se vseeno odpravila po stopnicah do mesta. Sciacca je poznana po izdelovanju keramike, zato vas na vsakem koraku spremljajo keramični lonci ali pa z različnimi ploščicami okrašene ulične stopnice.

Turška skala iz druge strani, po kateri vodi pot do peščene plaže
Turška skala iz druge strani, po kateri vodi pot do peščene plaže

V mestu dvigneva nekaj gotovine in se mimogrede ustaviva v turistični pisarni, kjer nama svetujejo, kako do najine naslednje točke –  plaže Scala dei Turchi.

Na peščeni plaži, v ozadju Scala dei Turchi
Na peščeni plaži, v ozadju Scala dei Turchi

Scala dei Turchi se nahaja v mestu Realmonte, malo pred Agrigentom. Avtocesto je potrebno zapustiti za kraj Realmonte, potem pa vas bodo prej ali slej spremljale table za to znamenito plažo. Turistične gneče na Scala dei Truchi ni bilo čutiti. Iz bele skale pot vodi naprej do peščene plaže, kjer je bilo le nekaj parov. Tako sva večji del popoldneva, vse do sončnega zahoda dan preživela na peščeni plaži. Morje je bilo s pravimi sredozemskimi valovi še vedno prijetno toplo, nizka voda pa je segala skoraj v neskončnost.

Prespala sva v zelo prijetnem, manjšem kampu Valle dei Templi  (http://www.campingvalledeitempli.com) v Agrigentu, kamor bi se z veseljem še kdaj vrnila. Posebnost kampa je, da ima tudi svoj bazen in restavracijo, v kateri sva večerjala. Arheološke ostanke v Valle dei Templi (dolini templjev) si je mogoče ogledati podnevi, pa tudi ponoči, saj je arheološki park romantično osvetljen. Nočni obisk parka priporočam vsem tistim, ki težko prenašate vročino, saj je park precej velik in je potrebno veliko prehoditi. Midva sva se odločila, da si bova Valle dei Templi ogledala podnevi naslednji dan.

Sicilija z avtom: Visoke cene goriva, sicilijanski vozniki in zlata katedrala

Sicilija z avtom: Drugi dan, 17.september 2014

Segesta: dorski tempelj
Segesta: dorski tempelj

Ob sedmih zjutraj me Alan že priganja naj vstanem, če želim danes videti kar sva si zastavila. Uh, sem tako težko vstala. Po zajtrku na terasi se odpeljeva nekoliko proti severu v smeri Trapanija in malo v notranjost do kraja Segesta.

Na poti do prvega današnjega cilja sva se soočila še z nizkim stanjem goriva v avtomobilu. Rezervoar namreč ob prevzemu ni bil poln, ampak napolnjen manj kot polovico. Seveda je agent rekel, da naj nazaj pripeljeva tako poln rezervoar goriva kot sva ga prevzela. Veste, tukaj ni tako kot pri nas v Sloveniji, kjer so skoraj na vsakem vogalu bencinske postaje. Prvič, tukaj na Siciliji so bencinske postavljene bolj na redko, potem pa še to, da ima na vsaki bencinski postaji gorivo drugačno ceno. In še to – cene goriva so na Siciliji precej višje kot pri nas, prvič sva tankala bencin za 1,80€/l, ker je bilo pač nujno. Se pa da dobit tudi pod 1,70€, če malo gledate in imate srečo. Malo sem bila zgrožena nad tako visokimi cenami, ampak sem se kasneje tudi na to navadila. Malo bolj sva bila pozorna, ko sva se peljala mimo kakšne bencinske in ko je bila priložnost “ugodna”, se nisva obotavljala in raje tankala najinega jeklenega konjička. 😉

Segesta

Približno 4 km zahodno od mesta Calatafirmi leži Segesta, iz avtoceste izvoz Segesta. Težko jo boste zgrešili, saj tempelj leži na manjšem griču, daleč okrog pa ni ničesar. Kljub še zgodnji dopoldanski uri je sonce že močno pripekalo in turistov je bilo za september še kar veliko. Za ogled dorskega templja in gledališča v Segesti sva skupno plačala 6€. Za mlade od 18 do 25 let je cena 3€ na osebo, polna cena pa je 6€. Prost vstop imajo državljani Evropske unije starejši od 65 let in mlajši od 18 let. Če nameravate kupit lepe razglednice, jih kupite tukaj, drugje boste težko našli boljše.

Segesta: razgled iz amfiteatra (Monte Barbaru)
Segesta: razgled iz amfiteatra (Monte Barbaru)

Najprej sva se sprehodila do veličastnega templja, ki leži na manjšem griču. Narediva par slik za spomin in greva nazaj proti blagajnam. Na nekoliko višjem griču, kar hrib mu bom rekla(Monte Barbaru), pa leži amfiteater in še nekaj drugih ostankov. Ko sva sedela v amfiteatru, se je pred nama odprl čudovit razgled 😎 na bližnje hribe in vijugast viadukt – katerih po Siciliji ne manjka. Do gledališča na Monte Barbaru se lahko za doplačilo 1,5€ odpravite z avtobusom, lahko pa 1,5 kilometrsko pot opravite tudi peš, kot sva to storila midva.

Segesta: peš na poti do amfiteatra na Monte Barbaru
Segesta: peš na poti do amfiteatra na Monte Barbaru

Za to razdaljo sva potrebovala dobrih 18 minut, a sva krajši del poti tudi tekla. Če se boste odpravili peš, nikakor ne pozabite vzeti s seboj nekaj vode, ker vročina in strmina naredita svoje. Morda se sprašujete zakaj nisva šla gor s svojim avtom, a to ni mogoče, ker imajo oni svoje avtobuse in ta cesta ni odprta za ostala vozila. Lahko se odločite, da boste šli do vrha po cesti ali pa, tako kot midva, greste po potki, ki vodi stran od ceste – nikakor ne morete ničesar zgrešiti. Če boste šli po naravni poti, boste lahko opazili še marsikatero žival, rastlino in druge ostanke mimo katerih vas bo vodila pot. Poleg tega pa boste bogatejši še za kakšno lepo fotografijo s pogledom nazaj proti dorskemu templju. Nikakor pa se ne odpravite na ta hrib peš, če ste v slabi kondiciji, ker je pot na določenih predelih zelo strma in zaradi tega naporna.

Zapustiva Segesto in se odpeljava proti glavnemu mestu Sicilije – Palermu. Na obrobju Palerma je bil na cesti precejšen dren. Na cene goriva sem se tekom potovanja še navadila, a nikakor ne na sicilijanske voznike. Zdaj sem počasi začela razumevat, zakaj potrebujeva tako majhen avto. Pravzaprav nihče ne upošteva nobenih znakov, vse gre nekako po svoje. Če piše, da je omejitev 50, to pomeni, da je normalno, da se pelješ 90. Pa res ne pretiravam. Če je na primer bila cesta dvopasovnica, so se po njej peljali tudi trije avtomobili vzporedno. Včasih res nisem več vedela, kaj lahko še pričakujem. Res je bilo noro, pa ne samo ta dan, še vse naslednje dni je bilo tako. Avtomobilov sploh ne popravljajo tako kot se to dela pri nas, pa če imamo samo kakšno prasko na avtu. V mestih nisem videla niti enega avtomobila, da bi bil čisto cel, neopraskan ali pa z nevdrto pločevino nekje v vratih. Tako je.

Trattoria Monreale: okrašen osliček pred restavracijo
Trattoria Monreale: okrašen osliček pred restavracijo

Ogled Palerma sva izpustila, ker naju je malo priganjal čas. Odpeljala sva nad Palermo, v mestece Monreale, kjer sva si ogledala Monrealsko katedralo. Avto sva parkirala v garažni hiši, ki je bila v bližini. V garažni hiši sva dobila letak z reklamo picerije in nama povedali, da če bova jedla pri njih za vsaj 30€, je parkirnina brezplačna. Sprva sicer nisva imela namena že imeti kosilo, a po tem, ko je bila katedrala ravno v času kosila zaprta, sva šla jest. Ta restavracija se nahaja poleg katedrale in tudi dobro je bilo. Mamma mia, bi lahko rekla – to so prave pice.

Monreale: Fikus Magnoloides
Monreale: Fikus Magnoloides

Po kosilu sva se sprehodila še za katedralo, od koder je bil lep razgled na Palermo. Na vrtu za Monrealsko katedralo se nahajajo tudi mogočna drevesa – Fikus Magnoloides. Priznam, navdahnili so me. Sploh ne vem kako so rastli – malo navzgor, malo navzdol, vse skupaj se je prepletalo med seboj. Čudo narave, ni kaj. Končno so se vrata katedrale odprla, vstopnine niso pobirali, a so redarji preverjali prekratke hlače in rokave pri predstavnicah nežnejšega spola. Zaradi prekratkih hlač in preveč golih rok, sem si morala za 1€ kupiti “porodno haljo”. Ja, ja, res sem bila smešna. Povrh vsega pa mi je bilo še zelo vroče v tem pregrinjalu.

Monrealska katedrala
Monrealska katedrala

Zdaj pa k bistvu – katedrala je osupljiva, popolnoma vsa v mozaiku, med katerimi prevladujejo zlato obarvane ploščice. Te majhne ploščice so čisto povsod, po tleh, po stropu, po stenah. Res ni čudno, da spada katedrala med čudesa srednjeveškega sveta. En stranski del katedrale je tudi plačljiv, a se za to nisva odločila, saj ni bilo videti, da gre za kaj pomembnejšega. Tudi večina drugih obiskovalcev si je pogledala le prosto dostopen del. Iz Monreala sva se po avtocesti vračala proti Trapaniju in sicer nekaj kilometrov severneje v mesto Erice. Le to leži visoko na hribu, pot do vrha mesteca pa se zvija v številne serpentine. Na Siciliji je bilo običajno tako, da je mesto ležalo tik ob morju ali pa nekje na vrhu hriba.

Erice
Erice

Erice je v celoti kamnito mesto  – od tlakovanih cest pa do hiš, katere so bolj prazne kot polne. Tako je bilo tam poleg turistov, le malo domačinov, še ti pa po večini prodajajo keramične izdelke. Na kupu je kar nekaj gradov, v enega izmed njih je možen tudi ogled (Castello di Venere) – a nikar. Videli boste samo obzidje in nič drugega, razen, če želite videti razgled na drugo stran. Razgled izpred tega gradu je segal vse do morja, kljub temu, da je bilo v zraku veliko sopare. Ob bolj suhem vremenu je najbrž še veliko lepše.

Ob koncu dneva sva si privoščila še pravi sicilijanski sladoled in sprehod v Trapaniju. Najprej sem si morala vzeti 5 minut, da sem prečekirala vse možne vrste sladoleda, a nazadnje sem poskusila sladoled s sicilijanskimi limonami. Ojej, nisem še in ne vem kdaj bom spet jedla tak sladoled. Njami. 😀

Še eno noč prespiva v B&B Costa Bianca.

Sicilija z avtom: Prijaznost Siciljancev

Sicilija z avtom: Prvi dan, 16. september 2014

B&BColomba BiancaUf, končno je prišel dan najinega odhoda. 🙂  Tako težko sem ga čakala! Resnično sem si želela pobegniti nekam na toplo, da si oddahnem in naberem novih moči za moje zadnje študijsko leto. Joj, kar ne morem verjeti, da se bo moje študentsko življenje zelo kmalu končalo. No, zdaj pa nazaj k temi.

Okrog šestih zvečer smo startali iz Kopra proti letališču v Trstu. Vožnja se mi je kar nekako vlekla, saj sem mislila, da se to nahaja precej bližje Trsta. Prispemo na letališče, se posloviva od Alanove mame, ki naju je pripeljala in kreneva proti vhodu na letališče. Bila sva še precej zgodna, zato sva morala še kar nekaj časa počakati, da so se prijave potnikov odprle. Kljub temu, da sem tik pred odhodom doma jedla, sem ob pogledu na druge čakajoče potnike s prigrizkom v roki, tudi sama postala nekoliko lačna. 😕 Ne morem si pomagati, samo pogled na dober sendvič mi pač naredi lakoto.

Končno se ura premakne naprej, prijave potnikov se odprejo. Potem je sledil še rentgenski pregled prtljage. Seveda se je pri mojem kovčku ustavilo, nadzornica me je vprašala, če je to moj kovček. Sicer nimam pojma o italijanščini, a sem jo prav dobro razumela, kaj hoče in kaj bi rada videla. Brez skrbi sem ji odprla kovček in ja, škarje so jo zmotile. Moje dobre škarje, s katerimi sem si na Siciliji nameravala ostriči nekaj lasnih konic in jih imela pri kompletu prve pomoči, so bile za ročno prtljago preveč dolge in preostre! In so romale v koš. 😥 Alan mi je namreč pozabil povedat, da jih ne morem vzeti s seboj. Zdaj vem, za vedno si bom zapomnila. Še vedno malo žalujem za temi škarjami, ampak mi je decembrski dobri mož že prinesel nove. 😉

Ob 22.15 uri je bil predviden odhod, a se je zaradi zamude še nekoliko zavleklo. Postajala sem malo živčna, to je bil namreč šele moj drugi polet z letalom, pa še to po 6 letih. Vsi ti pospeški letala na začetku mi niso prav nič dobro deli. Pa tudi, ko smo že prišli na določeno višino, mi še kar ni pasalo. Z Alanom se tako med letom nisva bog ve kaj pogovarjala, le proti koncu sem se  nekoliko sprostila. Bili smo že blizu Sicilije, ko se je skozi okence v temi videl dejavni vulkan Stromboli. Uf, to pa je bilo nekaj. Izgledalo je kot, da bi se bliskalo, a je bila barva bliska rdeče-oranžna. Nisem si mislila, da so njegovi izbruhi tako intenzivni, resnično se stalno nekaj kuha in kipi v tistem kotlu.

B&B Colomba Bianca, sobeOb polnoči smo pristali na letališču v Trapaniju in pričakale so nas prav prijetne temperature – 25°C. Pred vhodom naju je počakal agent iz agencije Autovesco z “najinim” avtom. Čakala naju je temno zelena raketa Toyota Yaris. Sprva se mi je avto zdel nekoliko majhen, a sem kasneje uvidela, zakaj je dobro, da je temu tako. Odpeljala sva se približno 15 km južneje po zahodni obali do mesteca Marsala, kjer sva imela rezervacijo za prvi dve noči. B&B Colomba Bianca nikakor nisva mogla najti, tudi s pomočjo navigacije ne. Poklicala sva lastnika, ki naju je takoj prišel iskat na dogovorjeno mesto. Pripeljemo se pred blokovsko naselje ob obali. V bistvu sva se ves čas vozila zelo blizu te stavbe. Sobe se nahajajo namreč v bloku. Zelo priporočam B&B Colomba Bianca, saj so sobe zelo lepo urejene in čiste, z romantičnimi lučkami pa vzdušje postane prav vredno greha. 😉 Vsaka soba je imela tudi izhod na skupni balkon, ki je bil hkrati tudi najina jutranja jedilnica s pogledom na morje. Lastnik je bil noro prijazen, videlo se je, da so mu gostje na prvem mestu. Še bi šla kdaj tja, resnično. 😀

Ura je bila že skoraj dve zjutraj, zato sva se po klepetu z lastnikom, odpravila v posteljo. Alan po mojem nareku zapiše še nekaj mojih misli, ki so sedaj spisane tu zgoraj. Lahko noč***.

Septembrska Sicilija z avtom

Agrigento: Veličasten Konkordijin tempelj v dolini templjev.
Agrigento: Veličasten Konkordijin tempelj v dolini templjev.

Lansko poletje vreme ni bilo ravno poletno, vse prej kot to, zato sva ga z Alanom večinoma preživela delovno. Le sem in tja sva ob lepem vremenu pobegnila na kakšen samoten kotiček slovenske obale.

Za pravi oddih pred začetkom novega študijskega (in tudi zadnjega 😎 ) sva imela na spisku kar nekaj destinacij, na končno odločitev pa so vplivale cene letalskih vozovnic. Ugodno povratno letalsko karto za Sicilijo (Trapani) sva dobila z letom iz Trsta. Nizkocenovni letalski prevoznik Ryanair je ponujal povratni let za 80€ na osebo.

Pikapolonica si je svoj dom našla na pobočjih Etne.
Pikapolonica si je svoj dom našla na pobočjih Etne.

Najin načrt je bil, da z avtomobilom prevoziva večji del otoka in doživiva največ, kar Sicilija ponuja. Avto sva najela pri agenciji Auto Vesco za 220€ na teden. Najin “tour de la Sicilie” bom predstavila po posameznih dnevih, kakor je tudi potekalo najino potovanje.

Obilo užitka ob branju vam želim.  😉

Zadnji del: Nostalgična Bosna – most na Neretvi, Mostar, Međugorje

Že dolgo vam dolgujem opis zadnjega dela lanskoletnega kratkega izleta po Bosni in Srbiji . Naš vodnik je bil Tomaž Gorec.

Nedelja, 30.9.2012

most na NeretviPonovno se zbudimo v sončno jutro. Po pečenih jajčkih na oko se iz Pal peljemo mimo Sarajeva in naš prvi postanek je ob obali Jablaničkega jezera. Malo jutranje telovadbe, nekaj posnetkov s fotoaparatom in že gremo naprej.
V Jablanici smo si želeli ogledati muzej “bitka za ranjenike na Neretvi”, a je bil ta zaradi lokalnih volitev žal zaprt. Sprehodimo se še do mostu na Neretvi. Pot nas vodi po dolini reke Neretve. Pisane obcestne domače tržnice nas skoraj prisilijo, da se ustavimo in si kupimo vsak svojo vrečo mandarin. Joj, tako težko povem, kako vrhunski je okus teh mandarin. Ni primerjave s tistimi mandarinami, ki nam jih ponujajo naši veletrgovci. Če vas bo pot kdaj peljala tu mimo, priporočam, da si kupite nekaj mandarin in poskusite pravi okus mandarin.

V Mostarju nas pričakajo množice turistov. Najprej se sprehodimo do slavnega mostu, ki me je navdušil s svojo obliko. Sladoledu po 0,50€ se seveda nisem mogla upreti. Naši lačni želodčki so nas opozorili, da je čas za kosilo. Po kosilu še sprehod po pisanih stojnicah in nakup spominčkov.

 

 

 

 

 

Čez slabih 30km sledi postanek v romarskem središču Međugorje. Pričakajo nas vrste stojnic, kar kaže na to, da je mesto postalo precej turistično.

prava kava, međugorje Spijemo kavico in se odpeljemo proti hrvaški obali. Glede na to, da je bilo morje še dovolj toplo za kopanje, se je razvila ideja o skoku v morje. Seveda se le ta ni končal najbolj posrečeno za vse, saj so nekateri namesto po kamnih hodili po morskih ježkih. Na srečo sem vajena, da vedno nosim prvo pomoč s seboj in tokrat je prišla res prav. Tako smo nekaj časa namenili čiščenju zlomljenih bodic. Vse se je dobro končalo.

Sledila je le še pot domov, dolga pot.

Povzetek: V enem vikendu smo videli in doživeli res veliko stvari, tako da lahko samo rečem super, super, super. Priporočam izlet, potovanje v Bosno in Srbijo.

Poletni izlet: Blejski Vintgar – Bohinjsko jezero – Bled (Slovenija)

 Blejski Vintgar                                                                          
Mesec nazaj sem v google vtipkala  “lepote slovenije, skriti kotički slovenije” in prišla do Blejskega Vintgarja ali če hočete drugače soteske Vintgar. Navdušena sem bila na fotografijami in komentarji ljudi. Kaj torej preostane? Da si poiščete dobro družbo in akcija proti Gorenjski, natančneje proti Bledu.

Ko pridete na glavno križišče na Bledu, zavijete desno proti Pokljuki. Sledite tablam za Spodnje Gorje, kasneje pa bodite pozorni za table za Blejski Vintgar. Pred vstopom v sotesko je dovolj parkirnega prostora, usmerjajo tudi redarji.  Za orientacijo: to je približno 4 km iz Bleda.

Vstopinina: odrasli 4 €, študentje, skupine 3€, otroci še ceneje 🙂
Delovna sezona: od aprila do novembra (čeprav obisk najbolj prija v kakšnem vročem dnevu, ko je sprehod skozi sotesko prava osvežitev)
Ne(dostopnost): ozka pot ima več stopnic, zato vožnja z otroškimi vozički žal odpade

Blejski Vintgar

Turistično je Blejski Vintgar prava atrakcija in je zelo obiskan. Kar težko sem verjela, da je bilo med tednom toliko turistov, Slovencev skoraj nismo opazili. Prav zato predvidevam, da je med vikendom še veliko več ljudi kot med tednom, zato obisk priporočam med tednom.

 

 

 

 

Soteska Vintgar

Vintgar, geografsko gledano, je izredno ozka soteska, enako široka tako na dnu kot pri vrhu. Blejski Vintgar je dal ime tudi drugim podobnim soteskam po Sloveniji (Iški, Bistriški). Sotesko je vrezala reka Radovna, med hriboma Boršt in Hom, poraslima z bukovim gozdom. Odkrila sta jo gorjanski župan Jakob Žumer in kartograf, fotograf Benedikt Lergetporer, leta 1891. Danes je ogled možen iz urejenih galerij, vsekanih v skalovje soteske. Dolžina poti v eno smer je 1,5km, vendar vas bodo številne brzice, tolmuni in bučanje vode tako navdušili, da se boste kar naprej ustavljali in hoteli v fotografski objektiv ujeti lepoto reke. 

13-metrski slap Šum

Ob koncu soteske vas pričakata kar 2 slapova, prvi je sicer umetni, saj je reka zajezena za potrebe hidroelektrarne Vintgar. Nad tem  slapom pa teče tudi železniška proga Jesenice-Most na Soči. Spektakularen pogled vam ne uide. Čisto na koncu pa vas pričaka  še naravni 13-metrski slap Šum, ki vam bo prav gotovo vzel dih in počutili se boste kot v raju.

 Torej, biserček narave ste videli, zdaj pa proti obali Bohinjskega jezera. Vzamete dekco, nekaj malega hrane, kopalke, sončno kremo, brisačko in to je vse kar potrebujete za popoldanski piknik ob Bohinjskem jezeru. Sicer ni tako toplo in slano kot morje 😉 , pa vendar je voda primerna za kopanje. Obala jezera je lepo urejena in brez težav najdete senco, če vam je prevroče.

Za konec pa še na Bled na sprehod, večerjo, slavno blejsko kremno rezino in še kaj se bo našlo.

Uživajte in izkoristite tople, vroče dni za mini izlete po Sloveniji. Pozdravček 😎

Planina Preval in Begunjščica (Slovenija)

Ravno teden dni nazaj smo imeli vaditelji plavanja dojenčkov in malčkov po Fredovi metodi zaključni team building (beri druženje 😎 ) s pohodom na planino Preval (Bornova pot) in Begunjščico.

Ob sedmih zjutraj smo bili že na izhodišču naše poti (veliko parkirišče pod planino oz. smučiščem Zelenica; iz avtoceste izvoz Ljubelj in nato v smeri mejnega prehoda) in pripravljeni na akcijo.
S kar uglednim tempom smo na planino Preval prišli že v dobri uri. Pot je nekoliko izpostavljena, vendar je zavarovana z jeklenicami. Sicer pa se lepo, enakomerno dviguje vse do planine Preval in je zato primerna za nedeljski izlet. Tudi vsi ljubitelji tunelov (tudi sama sem med njimi ;-)) bodo na poti prišli na svoj račun, saj pot vodi skozi umetno izklesan tunel (menda je Born sem peljal svoje ljubice s pretvezo, da gre na lov!), zato vam bosta svetilka in čelada (preventivno) prišla prav. Na planini stoji koča, kjer vam postrežejo s tipičnimi jedmi (sirovi štruklji, ajdovi žganici…) Planina Preval leži na nadmorski višini 1311 m.

Planina Preval
Planina Preval

 

Krava na planini Preval
Krava na planini Preval

Po tipičnem okrepčilu v planšariji smo zagrizli proti Begunjščici (2060m). Najprej je sledil precej strm del poti in so nam bile pohodniške palice v precejšnjo pomoč. Prebili smo se nad gozdno mejo in zame je sledil najlepši del poti (pritlikava trava, rožice, ovce).

Malo pod vrhoom Begunjščice so nas pozdravile ovce
Malo pod vrhom Begunjščice so nas pozdravile ovce

Po doseženem vrhu smo se spustili na severno pobočje Begunjščice in sicer po melišču (kar je bilo svojevrstno doživetje, pa tudi naporno) proti planini Zelenica. Po prihodu na cvetočo Zelenico smo si privoščili nekaj počitka in še zadnji pogled na Begunjščico, ki so jo počasi zakrivali oblaki. No, morda pa je bil zadnji počitek nekoliko predolg, saj nas je na poti iz Zelenice zadnje pol ure namočil dež in toča 😕 . Pa kljub temu, vsi smo se na koncu strinjali, da je izlet uspel in se poslovili z nasmeški na obrazu 😀 .

Rožice sredi melišča
Rožice sredi melišča

 

Nostalgična Bosna in Šarganska osmica

Sarajevo

Konec septembra smo se skupaj še s tremi kolegi odpravili na vikend izlet po Bosni in pokukali tudi v Srbijo. Pobudnik in vodnik  nam je bil Tomaž Gorec, ki stvari “tam dol” pozna kot je treba. Petek, sobota in nedelja so minili kot bi trenil. Kaj vse smo videli, doživeli, občutili vam napišem v nadaljevanju…

Pobuda je padla na začetku letošnjega septembra. Uskladili smo se z datumi in 28.9-30.9. so bili dnevi v mojem planerju zasedeni. Z navdušenjem sem pričakovala dan odhoda.

Petek, 28.9.2012
Tomaž me nekaj minut čez šest zjutraj pobere pri meni doma. V Trebnjem se nama pridružita še Nataška in Aleš. Hitro smo na meji s Hrvaško in že se peljemo mimo Zagreba. Avtoceste so res super. Prvi, nekoliko daljši postanek smo imeli v kraju Slavonski Brod, kjer so nam Natašini sorodniki pripravili odličen zajtrk. Odprtost ljudi se vse bolj kaže. Objemi, veselje, nič ne ostane skrito.
Pot nas pelje naprej. Tomaž nas med vožnjo opozori, da naj bomo pozorni na bosanske piramide (Visoko), ki se bodo vsak čas odprle našemu pogledu. Waaw. Navdušena sem bila, ker sploh nisem pričakovala, da bomo videli tudi to. Za bosanske piramide sem slišala že prej, želela sem si, da bi jih kdaj lahko videla. In poglej, imam jih pred seboj. 

Naš naslednji cilj je Sarajevo. Ustavimo se blizu sarajevskega letališča in gremo na ogled slavnega Tunel-a. Ogledamo si video, ki so nam ga pripravili iz časov, ko je bilo Sarajevo oblegano leta 1993. Tunel, ki je bil dolg preko 700m in je bil speljan pod letališčem, je Sarajevu omogočil, da so preko njega dobili stvari, ki so jih potrebovali za preživetje. Danes je ohranjenega 20 m tunela, visokega 1,5 m. Verjetno ni potrebno poudariti, da je izkop potekal na roke, brez posebnih strojev.

Hiša tunel
V zadnjem delu te hiše je (v kleti) vhod v slavni tunel

Končno prispemo v Sarajevo. Na vsakem koraku nas spremljajo minareti, ki kažejo navzočnost islama. Poiščemo parkirišče in že uživamo utrip mesta. Tomaž nas pelje na burek. Jaz vzamem sirnico, Nataša mislim, da krompirušo, Tomaž nekaj s špinačo in Aleš mesnega. Poleg bureka vam servirajo navaden tekoči jogurt. O, kako dober burek. Dokler ne boste poskusili burek v Sarajevu, enostavno ne boste vedeli kaj je dober burek. Verjemite mi ali pa se prepričajte sami.

Najboljši burek
4 različne vrste bureka (sirov, mesni, s  krompirjem, s špinačo)

Vstopimo skozi nekakšna kamnita vrata, kot da bi stopili na nekakšen vrt. Na vrtu pa Begova džamija, ki je ena največjih in najpomembnejših na Balkanu. Obdajajo nas lipova drevesa, pred mošejo se nahaja še vodnjak za ritualno umivanje nog pred molitvijo. Sedemo v senco enga izmed dreves, se sproščeno pogovarjamo in uživamo ob pogledu na Begovo džamijo, ki jo sonce boža s popoldanskimi žarki. Tomaž pravi, da je tukaj tako sproščeno. In veste kaj, res je.

Begova džamija
Begova džamija

Predno zapustimo Sarajevo in ga vidimo še iz druge perspektive, se ustavimo še pri vodnjaku za katerega velja,  da če piješ vodo iz njega, se vrneš v Sarajevo. Tega seveda nismo hoteli zamuditi. Vrnemo se k avtu in se peljemo iz centra ter se začnemo vzpenjati na bližnji hrib, da bi dosegli 2 razgledni točki na Sarajevo. Prva razgledna točka. Malo poslikamo in se še dvigamo. Končna razgledna točka. Nikogar ni. Le neka porušena stavba, ki je bila verjetno kakšen lokal. Počasi nad mesto pada mrak, iz mošej se sliši klic k molitvi, čarobno je. To je bil eden izmed najlepših trenutkov na našem izletu.

Razgled na Sarajevo
Razgled na Sarajevo

Prespimo na Palah, okrog 15 km iz Sarajeva. Predno potonemo v spanec po napornem dnevu, gremo še na sprehod po tem malem mestecu (večji kot Trebnje in manjše kot Novo mesto) in sproti zavijemo še v lokalno diskoteko. Petek je in ura pol enajstih zvečer. Pred diskoteko ni nikogar, vstopimo brez vstopnine, notri pa polno do zadnjega kotička. Mladi se zabavajo v balkanskih ritmih, kljub temu da je petek in šele 11 zvečer. Lahko noč.

Sobota, 29.9.2012
Prebudimo se v sončno jutro brez oblačka. S Tomažem greva v trgovino po par stvari za zajtrk. Preseneča me, da jajca za zajtrk nimajo v kartonastih ali pa plastičnih škatlah kot pri nas, vendar ti jih prodajalke zložijo v rjavo papirnato vrečko in nanjo napišejo količino. Oh, kako nostalgično! Pozajtrkujemo in se odpeljemo na Jahorino, kjer nas pričaka čudovit razgled. Jahorina je smučarsko središče, kjer te pričakajo že dokončani hoteli,  veliko hotelov v gradnji in par takih, ki jih načenja zob časa. Vsekakor pa cenovno veliko ugodneje kot pri nas. Poberem  kamenčka za spomin in gremo naprej.

Peljemo se po kanjonu reke Prače, po poti nekdanje ozkotirne železnice. Zelo zelo redko srečamo kakšen avto. Slikovita pokrajina se vedno znova odkriva pred nami. Joj, pa tuneli, ogromno jih je bilo. Škoda, da nisem štela. Ravno v najdaljšemu pa srečamo avto, ki nam pelje nasproti in seveda ravno na sredini tunela. Tomaž stopi iz avta in se z gospodom iz nasproti vozečega avtomobila dogovori kdo bo šel vzvratno. Mi nismo imeli zadnje luči, tako da izbire ni bilo prav veliko. Kot da to še ni dovolj se ob poti začenjajo pojavljati oznake za območje z minami. Adrenalin nas preplavi, dragi moji! Seveda nikomur ni padlo na pamet, da bi stopil iz avta in šel na wc. Ne se preveč prestrašit, vozili smo po kolovozu, nismo bili v nobeni nevarnosti.

Tunelmine
Vožnjo nadaljujemo po asfaltirani cesti. Peljemo se mimo Višegrad-a, kjer se razprostira sloviti Most na Drini, ki si je prislužil vpis v seznam svetovne kulturne dediščine UNESCO. Zvečer se tu ustavimo še na večerji in si vzamememo čas za sprehod po mostu, ki je sicer zaprt za promet.

Most na Drini
Most na Drini

S časom smo na tesno, zato ne delamo posebnih postankov, če ni potrebno. Pot nas vodi proti Srbiji. Ravno pravi čas pridemo na vstopno postajo Mokra gora, plačamo karto in se vkrcamo na muzejski vlak Nostalgija. Pot, ki jo vlak prevozi po ozkotirni železnici se imenuje Šarganska osmica. Na poti nekaj več kot 15 kilometrov se dvignemo za višinsko razliko 300m, peljemo se skozi številne tunele in seveda je dovolj časa, da uživate v prečudovitem razgledu. Nepozabno doživetje.

Vlak na Šarganski osmici
Vlak na Šarganski osmici

 

Razgled z ene izmed postankov vlakca po Šarganski osmici
Razgled z ene izmed postankov vlakca po Šarganski osmici

 

Počitek za potnike na eni izmed najlepše urejenih postaj na poti po Šarganski osmici
Počitek za potnike na eni izmed najlepše urejenih postaj na poti po Šarganski osmici

Nedelja, 30.9.2012
nadaljevanje na https://www.petragrmovsek.si/zadnji-del-nostalgicna-bosna-most-na-neretvi-mostar-medugorje/ 🙂