Puščava Wadi Rum, Jordanija

Najlepša noč v mojem življenju, Wadi Rum
Potovanje v lastni režiji – Jordanija


Po zaključenem dnevnem raziskovanju puščave Wadi Rum v družbi beduina, smo se ponovno presedli v naš džip in odšli do lokacije, kjer naj bi prespali. Najin vodič je moral pred vstopom v puščavo iz gum nekoliko izpustiti zrak, da smo lahko vozili po puščavskih cestah. Vozili smo se po delu puščave, kjer se lahko z džipom vozijo tudi drugi. Prispeli smo do lepe razgledne točke, kjer smo počakali na čaroben sončni zahod, ob tem pa opazovali, kako padajoče sonce spreminja barve puščave. Bil je res čudovit sončni zahod, trenutki za katere je res vredno, da človek živi!


Takoj, ko je sonce zašlo, se je temperatura v puščavi spustila. Ne drastično, vendar mi je jopica prišla prav. Bili smo precej blizu lokaciji, kjer naj bi prespali. Spali smo v zavetju dveh večjih skalnih osamelcev. Poiskali smo nekaj večjih kamnov, da smo naredili ognjišče. Suhe veje smo imeli nabrane od prej, preden smo prišli v puščavo. Zanimivo je, da smo jih nabrali kar nekje ob cesti, tako mimogrede. Te veje niso bile debele, vendar so gorele zelo počasi. Verjetno na to vpliva tudi to, da rastejo zelo počasi in je potem ta les toliko bolj poseben. S seboj smo imeli poseben hladilni sod, kjer smo imeli spravljene vse stvari, ki potrebujejo hladilnik. Na našem ognju smo spekli ribe, ki smo jih dopoldne kupili v ribarnici. No, celo jaz, ki drugače rib ne jem, sem jih poskusila in jedla. Bile so res dobre. Če to rečem jaz, potem mi res lahko verjamete.


Večer se je odvijal ob dobri jordanski hrani, prasketanju ognja in prijetnem pogovoru s Sabetom. Odkrivali smo mnoge kulturne razlike in se učili en od drugega. Spali smo okrog ognja. Midva z Alanom v spalnih vrečah, ki sva jih imela s seboj, Sabet pa na nekih blazinah in pokrit s kar nekaj odejami. Mislim, da ga je precej zeblo, saj je ponoči dregetal in si šel v avto po dodatna oblačila. Zjutraj nama je povedal, da ga je zelo zeblo in je molil k svojemu bogu – Alahu, da naj mu pomaga. Ponoči je sicer bilo hladno, sem in tja je malo zapihljal vetrič, vendar nama res ni bilo premrzlo. Dobro je, da sva imela te multifunkcionalne kape, ki izgledajo kot en večji kos rokava. Enega sem si dala na glavo, drugega pa okrog vratu.  Verjetno so nama pomagale tudi spalne vreče, ki so bile primerne zunanjim temperaturam.

Spali smo tako rekoč pod zvezdnim nebom. Noč je bila neverjetna. Kljub temu, da sem si dala leče pred spanjem ven iz oči, sem lahko videla res noro zvezdno nebo. Milijone zvezd nad menoj, tišina, samota in ogenj. Sem in tja je zatulil kakšen pes, drugače pa sem lahko slišala tišino. To je res nekaj neverjetnega. Morda se to sliši brezvezno, vendar to razumeš šele, ko doživiš takšen trenutek. Tolikokrat pomislim, kako dobra je bila tista noč! Prav zato si želim, še kdaj doživeti podobno noč.