Sicilija z avtom: Catania in težave z avtom

Sicilija z avtom: Osmi, deveti dan, 23., 24. september 2014

ribe tržnica CataniaSpakirava najina kovčka, vrneva ključ lastniku sobe in se odpraviva do mestne tržnice v samem centru mesta. Obisk mestne tržnice je nujen za vse tiste, ki bi radi videli in doživeli resnično živahno ter s prodajalci natrpano tržnico. Med sprehodom po tržnici sem uživala v spoznavanju novih vrst rib ter vsega kar morje ponuja užitnega. Seveda je bilo vsepovsod tudi veliko sadja in zelenjave, ampak od vsega so mi najbolj v spominu ostale morske trofeje.

mečarica tržnica CataniaEna izmed teh je bila riba mečarica. Njeno glavo so imeli prodajalci na prodajni mizi razstavljeno kot trofejo, s katero so se ponašali pred kupci. Ampak veste, to je tista res živahna tržnica, na kateri se prodajalci skorajda derejo in hvalijo svoje izdelke, da bi jih mimoidoči opazili in kupili. Nič nenavadnega ni, če bo mimo vas prišel otrok in vam skušal prodajati jajca ali kakšno kokoš. Na začetku sem se skoraj malo bala, ko pa so bili vsi tako glasni in so vpili vsak po svoje, potem pa se človek kar nekako navadi.

Catania katedralaOb tržnici leži glavni trg, na katerem je znameniti vodnjak s slonom ter Catanska katedrala. Katedrala ima prost vstop, a je na zunaj precej veličastnejša kot znotraj. Katedrale si znotraj nisva ogledala, malo sva pokukala v notranjost in se odločila, da greva naprej.

avtopralnica SicilijaPonoči je padal umazani afriški dež, zato sva avto morala peljati v avtopralnico, sicer bi nama agencija za najem avtomobila zaračunala dodatne stroške. No, avtopralnica pa je spet zgodba zase. Pri nas ne bi nihče peljal avto v takšno avtopralnico. Imeli so eno majhno garažo, da so najin mali avto spravili notri, so morali ogledala zložit. Samo toliko, da si boste predstavljali. V glavnem, vse zelo staro, sam avto so pa vseeno lepo “zglancali” za 7€.

Tako sva se poslovila od vzhodnega dela Sicilije in se odpravila proti vzhodu čez notranjost Sicilije. Najin avto naju je pripeljal vse do mesta Enna, 300km pred Palermom. Nato pa je šlo bolj ali manj, vse narobe. Na viaduktu, 200m pred predorom se nama je avto pokvaril. To se nama je zgodilo ob pol enih popoldne. Do letala sva imela še več kot dovolj časa, saj sva imela let za Trst ob devetih zvečer. Kljub temu, da sva imela še toliko ur na voljo, nama ni uspelo priti do letala. Trajalo je skoraj tri ure, da so naju prišli iskat z avtovleko. Seveda nas je avtovleka peljala, kot zanalašč, v nasprotno smer od najinega cilja, do svoje garaže. Tam so ugotovili, da avta ne morejo popravit. Še vedno sva se bojevala, da bi lahko prišla do letališča ta dan. Lastnik agencije za najem avtomobila nama ni prav nič pomagal, je rekel naj se znajdeva sama. Cena za taksi je bila 300€ do letališča. Ja, tudi jaz sem se prijela za glavo in rekla, da toliko ne dava in naj bo kar hoče. Ura je neumorno tekla in bližala se je tista ura, ko bi nedvomno morali startati, da bi ulovili letalo. Z lastnikom agencije za najem avtomobila sva se nekako pogodila, da bo on plačal polovico cene taksija. Tako nama je avtovleka poklicala taksi in naju zapeljal do prvega bančnega avtomata. Seveda spet vse narobe, preveč sva že dvignila in ni več šlo za danes. Tako nisva več videla rešitve in rekla taksistu naj naju pelje do policijske postaje. Seveda naju je, kot so nama potem policisti povedali, dobro navil s ceno. Pa kaj sva hotela? Nč. Jaz sem spuščala solze, sicilijanski policisti pa so nas tisto popoldne in večer imeli za glavni primer. Moram jih pohvalit, zelo so bili prijazni, ponudili so nama kavo in rogljiček. Resnično so naredili vse kar je bilo v njihovi moči, a letala pač nisva mogla več ujeti. Na koncu so nama poiskali prenočišče, potem pa naju je lastnica še prišla iskat na policijsko postajo in naju odpeljala do stanovanja. Naslednje jutro naju je lastnik stanovanja, v katerem sva prespala, peljal do avtobusne postaje. Ja in ne boste verjeli, kam sva se peljala – nazaj v Catanio, direktno na Catansko letališče. Seveda sva šla takoj s prvim avtobusom, ki je iz Enne peljal na Catansko letališče. Iz Catanie so nama domači uredili novo letalsko karto za Benetke. Na letališču sva čakala cel dan, saj sva imela let šele ob devetih zvečer. To je bilo eno mojih najdaljših čakanj kadarkoli sploh. Na letališču sva seveda morala še natisniti liste za letalske karte in ja, veste koliko hočejo za to?? 30€ za en navaden A4 list. Seveda sva rekla, da bova prišla nazaj, ker se nisva mogla kar tako sprijazniti s tako ceno. Potem pa se nama je nasmehnila sreča in neka punca, ki je delala promocije je imela ob sebi računalnik in tiskalnik. Sanjsko! Bila je najinih let in razumela najino stisko ter tvegala svojo službo in nama stiskala, tista za 60€ vredna 2 A4 lista. Veliko olajšanje in hvaležnost do te punce!

Potem pa je sledilo še dolgo čakanje, čakanje in končno let domov. In potem sendvič! Mamma mia je bil dober!! 🙂  🙂

Povsod je lepo, ko pristaneš na domačih tleh pa še vedno najlepše. 😀

Sicilija z avtom