Sicilija z avtom: Prijaznost Siciljancev

Sicilija z avtom: Prvi dan, 16. september 2014

B&BColomba BiancaUf, končno je prišel dan najinega odhoda. 🙂  Tako težko sem ga čakala! Resnično sem si želela pobegniti nekam na toplo, da si oddahnem in naberem novih moči za moje zadnje študijsko leto. Joj, kar ne morem verjeti, da se bo moje študentsko življenje zelo kmalu končalo. No, zdaj pa nazaj k temi.

Okrog šestih zvečer smo startali iz Kopra proti letališču v Trstu. Vožnja se mi je kar nekako vlekla, saj sem mislila, da se to nahaja precej bližje Trsta. Prispemo na letališče, se posloviva od Alanove mame, ki naju je pripeljala in kreneva proti vhodu na letališče. Bila sva še precej zgodna, zato sva morala še kar nekaj časa počakati, da so se prijave potnikov odprle. Kljub temu, da sem tik pred odhodom doma jedla, sem ob pogledu na druge čakajoče potnike s prigrizkom v roki, tudi sama postala nekoliko lačna. 😕 Ne morem si pomagati, samo pogled na dober sendvič mi pač naredi lakoto.

Končno se ura premakne naprej, prijave potnikov se odprejo. Potem je sledil še rentgenski pregled prtljage. Seveda se je pri mojem kovčku ustavilo, nadzornica me je vprašala, če je to moj kovček. Sicer nimam pojma o italijanščini, a sem jo prav dobro razumela, kaj hoče in kaj bi rada videla. Brez skrbi sem ji odprla kovček in ja, škarje so jo zmotile. Moje dobre škarje, s katerimi sem si na Siciliji nameravala ostriči nekaj lasnih konic in jih imela pri kompletu prve pomoči, so bile za ročno prtljago preveč dolge in preostre! In so romale v koš. 😥 Alan mi je namreč pozabil povedat, da jih ne morem vzeti s seboj. Zdaj vem, za vedno si bom zapomnila. Še vedno malo žalujem za temi škarjami, ampak mi je decembrski dobri mož že prinesel nove. 😉

Ob 22.15 uri je bil predviden odhod, a se je zaradi zamude še nekoliko zavleklo. Postajala sem malo živčna, to je bil namreč šele moj drugi polet z letalom, pa še to po 6 letih. Vsi ti pospeški letala na začetku mi niso prav nič dobro deli. Pa tudi, ko smo že prišli na določeno višino, mi še kar ni pasalo. Z Alanom se tako med letom nisva bog ve kaj pogovarjala, le proti koncu sem se  nekoliko sprostila. Bili smo že blizu Sicilije, ko se je skozi okence v temi videl dejavni vulkan Stromboli. Uf, to pa je bilo nekaj. Izgledalo je kot, da bi se bliskalo, a je bila barva bliska rdeče-oranžna. Nisem si mislila, da so njegovi izbruhi tako intenzivni, resnično se stalno nekaj kuha in kipi v tistem kotlu.

B&B Colomba Bianca, sobeOb polnoči smo pristali na letališču v Trapaniju in pričakale so nas prav prijetne temperature – 25°C. Pred vhodom naju je počakal agent iz agencije Autovesco z “najinim” avtom. Čakala naju je temno zelena raketa Toyota Yaris. Sprva se mi je avto zdel nekoliko majhen, a sem kasneje uvidela, zakaj je dobro, da je temu tako. Odpeljala sva se približno 15 km južneje po zahodni obali do mesteca Marsala, kjer sva imela rezervacijo za prvi dve noči. B&B Colomba Bianca nikakor nisva mogla najti, tudi s pomočjo navigacije ne. Poklicala sva lastnika, ki naju je takoj prišel iskat na dogovorjeno mesto. Pripeljemo se pred blokovsko naselje ob obali. V bistvu sva se ves čas vozila zelo blizu te stavbe. Sobe se nahajajo namreč v bloku. Zelo priporočam B&B Colomba Bianca, saj so sobe zelo lepo urejene in čiste, z romantičnimi lučkami pa vzdušje postane prav vredno greha. 😉 Vsaka soba je imela tudi izhod na skupni balkon, ki je bil hkrati tudi najina jutranja jedilnica s pogledom na morje. Lastnik je bil noro prijazen, videlo se je, da so mu gostje na prvem mestu. Še bi šla kdaj tja, resnično. 😀

Ura je bila že skoraj dve zjutraj, zato sva se po klepetu z lastnikom, odpravila v posteljo. Alan po mojem nareku zapiše še nekaj mojih misli, ki so sedaj spisane tu zgoraj. Lahko noč***.