Sicilija z avtom: Syracuse in plaža Arenella

Sicilija z avtom: Peti dan, 20. september 2014

Amfiteater vklesan v zanimivo luknjičasto kamnino v kraju Syracuse.
Amfiteater vklesan v zanimivo luknjičasto kamnino v kraju Syracuse.

Zbudiva se v precej vroče jutro, mimo stavbe v kateri imava najeto sobo, pa že švigajo vozila, ki se zgrinjajo v center mesta. Po zajtrku se tej brzeči koloni vozil pridruživa tudi sama. V centru mesta je že iz ceste viden arheološki park mesta Syracuse. Parkirno mesto si poiščeva na nekakšnem počivališču ob cesti v neposredni bližini arheološkega parka, misleč da bo zadeva zastonj. Takoj, ko izstopiva iz vozila do naju pristopi moški, ki pravi, da pazi na te avtomobile (to je bilo “parkirišče” za približno 10 vozil). Seveda sva mu v roke raje stisnila 2€ kot pa da bi na sprehodu po parku premlevala, če bo najin avto še vedno tam, ko sva ga pustila in v takšnem stanju kot sva ga pustila. Avto naju je počakal točno tam in brez posledic. Tudi moški, ki je nadziral to parkirišče je bil še vedno tam in “služil” svoje denarce.

Vodna votlinaNo, v arheološkem parku naju je najbolj navdušil veličasten amfiteater vklesan v živo skalo, kateri je v svoji zlati dobi sprejel tudi 15 tisoč ljudi. Nad amfiteatrom je tudi manjša votlina s prav tako majhnim slapom vode, ki v vročem dopoldanskem soncu nudi nekoliko hladnejše zavetje.

Pot po parku naju je vodila do votline imenovane Dionizovo uho. Ta se imenuje tako, saj naj bi bila sprednja stran nekakšna oblika uhlja. Bila sva osupla, ko sva izvedela, da so to votlino ročno izklesali sužnji.

Votlina Dionizovo uho
Votlina Dionizovo uho

Vanjo naj bi potem zapirali sužnje in jim nato prisluškovali. Le to je bilo mogoče, saj je votlina pravi akustični fenomen, ki ga mnogi obiskovalci preizkusijo, med slednjimi sva bila tudi sama. 🙂

Po kosilu, ki sva si ga tokrat skuhala sama, sva popoldne preživela na plaži. Zapeljala sva se nekoliko južneje do kraja Arenella. Z avtom sva prišla skoraj do plaže, parkirišče pa je bilo brezplačno. Manjša, a zelo luštna peščena plaža je septembra privabila še kar nekaj Sicilijanskih družin na plano. A nič za to, prostora  je bilo za vse dovolj. Ponovno sem uživala v sredozemskih valovih in klicala za Alanom naj ne plava tako daleč.  Mene je bilo strah, on pa se je smejal. Fantje pač! 😉