Sicilija z avtom: Visoke cene goriva, sicilijanski vozniki in zlata katedrala

Sicilija z avtom: Drugi dan, 17.september 2014

Segesta: dorski tempelj
Segesta: dorski tempelj

Ob sedmih zjutraj me Alan že priganja naj vstanem, če želim danes videti kar sva si zastavila. Uh, sem tako težko vstala. Po zajtrku na terasi se odpeljeva nekoliko proti severu v smeri Trapanija in malo v notranjost do kraja Segesta.

Na poti do prvega današnjega cilja sva se soočila še z nizkim stanjem goriva v avtomobilu. Rezervoar namreč ob prevzemu ni bil poln, ampak napolnjen manj kot polovico. Seveda je agent rekel, da naj nazaj pripeljeva tako poln rezervoar goriva kot sva ga prevzela. Veste, tukaj ni tako kot pri nas v Sloveniji, kjer so skoraj na vsakem vogalu bencinske postaje. Prvič, tukaj na Siciliji so bencinske postavljene bolj na redko, potem pa še to, da ima na vsaki bencinski postaji gorivo drugačno ceno. In še to – cene goriva so na Siciliji precej višje kot pri nas, prvič sva tankala bencin za 1,80€/l, ker je bilo pač nujno. Se pa da dobit tudi pod 1,70€, če malo gledate in imate srečo. Malo sem bila zgrožena nad tako visokimi cenami, ampak sem se kasneje tudi na to navadila. Malo bolj sva bila pozorna, ko sva se peljala mimo kakšne bencinske in ko je bila priložnost “ugodna”, se nisva obotavljala in raje tankala najinega jeklenega konjička. 😉

Segesta

Približno 4 km zahodno od mesta Calatafirmi leži Segesta, iz avtoceste izvoz Segesta. Težko jo boste zgrešili, saj tempelj leži na manjšem griču, daleč okrog pa ni ničesar. Kljub še zgodnji dopoldanski uri je sonce že močno pripekalo in turistov je bilo za september še kar veliko. Za ogled dorskega templja in gledališča v Segesti sva skupno plačala 6€. Za mlade od 18 do 25 let je cena 3€ na osebo, polna cena pa je 6€. Prost vstop imajo državljani Evropske unije starejši od 65 let in mlajši od 18 let. Če nameravate kupit lepe razglednice, jih kupite tukaj, drugje boste težko našli boljše.

Segesta: razgled iz amfiteatra (Monte Barbaru)
Segesta: razgled iz amfiteatra (Monte Barbaru)

Najprej sva se sprehodila do veličastnega templja, ki leži na manjšem griču. Narediva par slik za spomin in greva nazaj proti blagajnam. Na nekoliko višjem griču, kar hrib mu bom rekla(Monte Barbaru), pa leži amfiteater in še nekaj drugih ostankov. Ko sva sedela v amfiteatru, se je pred nama odprl čudovit razgled 😎 na bližnje hribe in vijugast viadukt – katerih po Siciliji ne manjka. Do gledališča na Monte Barbaru se lahko za doplačilo 1,5€ odpravite z avtobusom, lahko pa 1,5 kilometrsko pot opravite tudi peš, kot sva to storila midva.

Segesta: peš na poti do amfiteatra na Monte Barbaru
Segesta: peš na poti do amfiteatra na Monte Barbaru

Za to razdaljo sva potrebovala dobrih 18 minut, a sva krajši del poti tudi tekla. Če se boste odpravili peš, nikakor ne pozabite vzeti s seboj nekaj vode, ker vročina in strmina naredita svoje. Morda se sprašujete zakaj nisva šla gor s svojim avtom, a to ni mogoče, ker imajo oni svoje avtobuse in ta cesta ni odprta za ostala vozila. Lahko se odločite, da boste šli do vrha po cesti ali pa, tako kot midva, greste po potki, ki vodi stran od ceste – nikakor ne morete ničesar zgrešiti. Če boste šli po naravni poti, boste lahko opazili še marsikatero žival, rastlino in druge ostanke mimo katerih vas bo vodila pot. Poleg tega pa boste bogatejši še za kakšno lepo fotografijo s pogledom nazaj proti dorskemu templju. Nikakor pa se ne odpravite na ta hrib peš, če ste v slabi kondiciji, ker je pot na določenih predelih zelo strma in zaradi tega naporna.

Zapustiva Segesto in se odpeljava proti glavnemu mestu Sicilije – Palermu. Na obrobju Palerma je bil na cesti precejšen dren. Na cene goriva sem se tekom potovanja še navadila, a nikakor ne na sicilijanske voznike. Zdaj sem počasi začela razumevat, zakaj potrebujeva tako majhen avto. Pravzaprav nihče ne upošteva nobenih znakov, vse gre nekako po svoje. Če piše, da je omejitev 50, to pomeni, da je normalno, da se pelješ 90. Pa res ne pretiravam. Če je na primer bila cesta dvopasovnica, so se po njej peljali tudi trije avtomobili vzporedno. Včasih res nisem več vedela, kaj lahko še pričakujem. Res je bilo noro, pa ne samo ta dan, še vse naslednje dni je bilo tako. Avtomobilov sploh ne popravljajo tako kot se to dela pri nas, pa če imamo samo kakšno prasko na avtu. V mestih nisem videla niti enega avtomobila, da bi bil čisto cel, neopraskan ali pa z nevdrto pločevino nekje v vratih. Tako je.

Trattoria Monreale: okrašen osliček pred restavracijo
Trattoria Monreale: okrašen osliček pred restavracijo

Ogled Palerma sva izpustila, ker naju je malo priganjal čas. Odpeljala sva nad Palermo, v mestece Monreale, kjer sva si ogledala Monrealsko katedralo. Avto sva parkirala v garažni hiši, ki je bila v bližini. V garažni hiši sva dobila letak z reklamo picerije in nama povedali, da če bova jedla pri njih za vsaj 30€, je parkirnina brezplačna. Sprva sicer nisva imela namena že imeti kosilo, a po tem, ko je bila katedrala ravno v času kosila zaprta, sva šla jest. Ta restavracija se nahaja poleg katedrale in tudi dobro je bilo. Mamma mia, bi lahko rekla – to so prave pice.

Monreale: Fikus Magnoloides
Monreale: Fikus Magnoloides

Po kosilu sva se sprehodila še za katedralo, od koder je bil lep razgled na Palermo. Na vrtu za Monrealsko katedralo se nahajajo tudi mogočna drevesa – Fikus Magnoloides. Priznam, navdahnili so me. Sploh ne vem kako so rastli – malo navzgor, malo navzdol, vse skupaj se je prepletalo med seboj. Čudo narave, ni kaj. Končno so se vrata katedrale odprla, vstopnine niso pobirali, a so redarji preverjali prekratke hlače in rokave pri predstavnicah nežnejšega spola. Zaradi prekratkih hlač in preveč golih rok, sem si morala za 1€ kupiti “porodno haljo”. Ja, ja, res sem bila smešna. Povrh vsega pa mi je bilo še zelo vroče v tem pregrinjalu.

Monrealska katedrala
Monrealska katedrala

Zdaj pa k bistvu – katedrala je osupljiva, popolnoma vsa v mozaiku, med katerimi prevladujejo zlato obarvane ploščice. Te majhne ploščice so čisto povsod, po tleh, po stropu, po stenah. Res ni čudno, da spada katedrala med čudesa srednjeveškega sveta. En stranski del katedrale je tudi plačljiv, a se za to nisva odločila, saj ni bilo videti, da gre za kaj pomembnejšega. Tudi večina drugih obiskovalcev si je pogledala le prosto dostopen del. Iz Monreala sva se po avtocesti vračala proti Trapaniju in sicer nekaj kilometrov severneje v mesto Erice. Le to leži visoko na hribu, pot do vrha mesteca pa se zvija v številne serpentine. Na Siciliji je bilo običajno tako, da je mesto ležalo tik ob morju ali pa nekje na vrhu hriba.

Erice
Erice

Erice je v celoti kamnito mesto  – od tlakovanih cest pa do hiš, katere so bolj prazne kot polne. Tako je bilo tam poleg turistov, le malo domačinov, še ti pa po večini prodajajo keramične izdelke. Na kupu je kar nekaj gradov, v enega izmed njih je možen tudi ogled (Castello di Venere) – a nikar. Videli boste samo obzidje in nič drugega, razen, če želite videti razgled na drugo stran. Razgled izpred tega gradu je segal vse do morja, kljub temu, da je bilo v zraku veliko sopare. Ob bolj suhem vremenu je najbrž še veliko lepše.

Ob koncu dneva sva si privoščila še pravi sicilijanski sladoled in sprehod v Trapaniju. Najprej sem si morala vzeti 5 minut, da sem prečekirala vse možne vrste sladoleda, a nazadnje sem poskusila sladoled s sicilijanskimi limonami. Ojej, nisem še in ne vem kdaj bom spet jedla tak sladoled. Njami. 😀

Še eno noč prespiva v B&B Costa Bianca.