Lampedusa: spomenik “vrata Evrope”

Lampedusa – spomenik “vrata Evrope”

Spomenik, ki predstavlja nekakšna vrata, je obrnjen proti Afriki. Postavili so ga leta 2008 in je bil narejen iz železa in prekrit s keramičnimi ploščicami, ki so tukaj del sicilijanske tradicije. V desetlenem boju na izpostavljenem območju je vrhnje plasti ploščic preprosto odnesel veter. Spomenik “vrata Evrope” (Porta d’Europa) se nahaja med marino in začetkom letališča.

Spomenik je posvečen vsem, ki so se v boju za boljši jutri, na veliko prepolnih čolnih, podali na negotovo pot čez morske valove. Na poti upanja mnogim ni uspelo doseči kopnega. Sredozemsko morje je tako postal večni dom mnogih, ki so se podali na to nevarno morsko pot z upanjem na boljšo prihodnost.

Lampedusa, vrata v Evropo

Lampedusa – vrata v Evropo…
…predvsem za begunce, po katerih je otok v medijih precej znan. V marini je možno videti tudi pravo pokopališče begunskih čolnov. Danes Lampeduza ni več tako aktualna glede beguncev, saj ti ubirajo druge poti. Tako da le brez skrbi – staršem in starim staršem lahko mirno poveste, da tukaj ni več nobenega begunca in vam lepo v miru pustijo, da greste na prijetne počitnice.

Malo več kot 100 km od Tunizijske obale in okrog 200 km južno od Sicilije leži ta majčken otoček, ki v dolžino meri okrog 9 km in je v najširšem delu širok 3 km. Lampedusa spada sicer pod Sicilijo in je del Pelagijskega otočja, kamor spadata še otoka Linosa in Lampione.

Otok Lampedusa ima okrog 5000 prebivalcev, vendar se ta številka izven turistične sezone, ki se konča konec septembra še zmanjša. Veliko prebivalcev se tekom hladnejšega dela leta odseli v celinski del Italije. Enako bo naredila najina gostiteljica, ki sicer tekom sezone oddaja sobe v B&B Pasta&Cannola. Apartma je na dobri lokaciji, v samem centru mesteca, v bližini glavne promenade in cerkve. Na vrhu hiše je lepa terasa, kjer vsak dan zajtrkujeva in pijeva dobro kavo, ki nama jo pripravi lastnica apartmaja.

Trenutno sva na Lampedusi v času krompirjevih počitnic in občasno se počutiva kot na samotnem otoku. Večina restavracij je že zaprtih. Ljudi teh nekaj dni ni bilo kaj dosti na spregled, na ulici skoraj nikogar, ceste prazne. Sicer so na uličicah bili parkirani avtomobili, ampak domačinov zunaj ni bilo. No, danes, en dan pred praznikom (1. november) so se domačini le nekoliko zbudili, hodili kupovat cvetje za grobove in šli še po kakšen nakupovalni opravek. Prej pa 4 dni ni bilo nikjer nikogar, samo redki turisti, pa še to so bili tisti, ki sva jih videla skupaj z nama na letalu. Da ne bo pomete, poleti je tukaj taka turistična gneča, del katere nikakor ne bi želela biti. Zato mi je ta »negužva« prav všeč.

Na Lampeduso sva iz Benetk letela z letalsko družbo Volotea. Volotea leti na Lampeduso tudi iz naslednjih letališč: Milano Bergamo, Turin, Verona, Genoa.
Alan je sprva kupil samo enosmerne letalske karte, ker so bile smešnih 9 €. Nato pa sva manj kot teden dni pred odhodom na Lampeduso kupila še povratne za 100 €.  Sprva so bile 154 € in jih nekako nisva hotela kupit in potem priložnost ob padcu cene in hop – hitro v akcijo. Konec julija je bilo možno povratne karte za ta termin kupiti za 87 €. Žal sva to ponudbo spregledala, jo pa je objavila stran za ugodna potovanja “Po svetu”, ki jo spremljam tudi na Facebooku.

Otok je obvladljiv peš, še malo bolj luštno pa ga je raziskovati s skuterjem – za 10 € na dan nama ga je dala v najem prijazna lastnica apartmaja B&B Pasta&Cannola. Ponudila nama je tudi možnost najema avtomobila, ki bi naju stal 20 € – fiat punto kabriolet. S skuterjem se praktično lahko voziva vsepovsod, celo po slabih poteh ali brezpotjih. Z njim lahko prideva bistveno dlje kot pa bi na primer z avtomobilom. S skuterčkom se nama je najbrž še bolj luštno voziti, ker ga doma nimava. Mislim, da Alan še posebej uživa v vožnji s skuterjem, on bi se samo vozil in vozil, včasih se celo še pozabi ustaviti za nakup v trgovini, toliko se spozabi in uživa v vožnji z njim. Ups, cena goriva je pa nekoliko dražja kot pri nas, ampak ni panike, rezervoar skuterja je majhen in je za 5 € tank skoraj poln.

Kaj se počne na Lampeduzi? Predvsem se uživa. Uživa na lepih plažah, ena najlepših je »zajčja plaža«. Ta plaža je znana še po tem, da je ena izmed zadnjih plaž v Evropi, kamor želve vrste glavata kareta odlagajo svoja jajca. Mi Slovenci uživamo predvsem v metanju v sredozemske valove, saj v Sloveniji takih valov ni, ali pa so samo ob neurjih – takrat pa žal ni najbolj primeren čas za kopanje v morju. Kdor se rad potaplja ali snorklja, ne sme iti na Lampeduzo brez maske.

Izvir reke Timave, najkrajša reka v Italiji

Izvir reke Timave

Nedaleč od slovenske meje se nahaja mali raj za vse, ki bi radi malo odklopili.
Območje izvira reke Timave že iz prazgodovinskih časov velja za sveti kraj.

Izvir reke Timave leži na dvojezičnem območju, zato italijanščina ne bo problem. Nahaja se v kraju Štivan, blizu kraja Devin. Parkiranje ni problem, saj je makadamsko parkirišče v neposredni bližini.

Območje je idealno za sprehod, romantični izlet ali pa samo ohladitev in kopanje v teh vročih dneh. Prijetno senco pa vam bodo dajala ogromna drevesa.

Območje se nahaja ob nekdanji rimski poti, vidni so tudi ostanki stare rimske postaje. Današnja cerkev sv. Janeza Krstnika je zgrajena na temeljih nekdanje starokrščanske bazilike. Za oltarjem so vidni talni mozaiki še iz starokrščanske bazilike. Kljub skromni opremljenosti cerkve sv. Janeza Krstnika me je v njej nekaj prevzelo. Nekakšna prijetna spokojnost je vladala v njej. Nič čudnega, da se v njej pogosto poročajo. Mogoče pa čarobnost v cerkvi prinese nenavadna prisotnost reke Timave, hm, kdo ve?

Timava izvira na južnih pobočjih Snežnika z imenom Reka, kasneje teče večinoma pod zemeljskim površjem. V kraju Štivan pa prihaja zopet na dan v treh izvirih. Do izliva v morje je dolga le 2km in je tako najkrajša reka v Italiji.

cerkev sv. Janeza Krstnikacerkev sv.Janeza Krstnikacerkev sv. Janeza Krstnikaizvir reke Timaveizvir reke Timaveizvir reke TimaveBi radi obiskali izvir reke Timave?
Koordinate:
45°47’18.2″N 13°35’28.9″E
45.788376, 13.591349

Slavni Pompeji (Pompeii)

Pompeji (Pompeii)
Pompeji (Pompeii)

Po sprehodu okrog kraterja vulkana Vezuv nas je (naju in še nekaj drugih turistov) minibus odložil v bližini vhoda v arheološki park Pompejev (Pompeii). Čeprav je nebo zakrivalo nekaj oblakov je bilo vroče za znoret. Tako sva se odločila, da preden vstopiva v park poiščeva senco in se malo podkrepiva z zalogami iz nahrbtnika. No, tudi kamnite klopce v senci niso dajale neke pretirane osvežitve.

Vstopnina v park: 13€/osebo. Poleg sva dobila še brošuro-vodnik, ki nama je prišel še kako prav, sicer dvomim, da bi videla kaj več od glavnih ulic. Lepe in vredne stvari so skrite, ni kaj. Pompeji so res ogromni!!! (63,5 ha) Vsekakor je pametno imeti s seboj plastenko vode, tu in tam pa jo lahko dopolnite s svežo mrzlo vodo.

Za Pompeje sva si vzela celotno popoldne, lahko pa bi bila tam tudi cel dan, saj je res ogromno stvari za videti. Priznam, da so me na koncu bolele noge in sem komaj čakala, da sedem na vlak proti Neaplju. Ampak, saj veste kaj bom sedaj rekla – bilo je vredno!

Pompeji,
Pompeji,
Pompeji
Pompeji
Pompeji
Pompeji
Pompeji
Pompeji
Pompeji
Pompeji
Pompeji
Pompeji
Pompeji
Pompeji
Pompeji
Pompeji

Več slik spodaj v galeriji. Kliknite za večjo sliko.

Vulkan Vezuv (Vesuvio)

Vulkan Vezuv: pred kraterjem.
Vulkan Vezuv: pred kraterjem.

Iz Neaplja sva se iz glavne železniške postaje peljala do Pompejev. Med vožnjo sva opazovala razsežnosti Neaplja, raznolikost naselij med posameznimi deli mesta, črne plaže na katere so udarjali morski valovi. Nekateri deli mesta, predvsem na obrobju izgledajo kot nekakšne favele. Zanimivo je spoznat, kako nekateri živijo, a vseeno občutim stisko v prsih, ko pomislim, da nimajo takšnih možnosti kot jaz.

Takoj, ko sva prispela v Pompeje so naju “pozdravili” mladi uslužbenci info pointa. Tu sva kupila karti za prevoz do vulkana Vezuv (Vesuvio). Cena prevoza 20€/osebo. Ni ravno poceni, je pa vseeno pametna odločitev, saj te mini bus pripelje do najdlje kar lahko. Za sprehod ob robu kraterja je potrebno dokupiti vstopnice, ki stanejo 10€/osebo.

Mislim, da nas je čez 1,5 uri že čakal prevoz za nazaj. To jo bila slabost, saj se je nama zdelo nekoliko premalo časa. Do roba kraterja sva namreč s kar precej hitro hojo, kolikor jo pač omogoča vulkanski pesek, prišla v 20 min.  Potem pa še hoja po urejeni poti okrog kraterja v eno smer in nazaj, vmes pa še nekaj hitrega fotkanja. Pot ob robu kraterja vulkana Vezuv namreč ni urejena okrog in okrog. No, to me je malo razočaralo. Verjetno, če bi človek iskal sam in imel dovolj časa, se da priti tudi po drugi polovici kraterja okrog.

Dolina strjene lave prerasle z zelenjem.
Dolina strjene lave, delno že prerasle z zelenjem.
Pot do obrobja kraterja vulkana Vezuv
Pot do obrobja kraterja vulkana Vezuv.
Poglej v krater vulkana Vezuv.
Pogled v krater vulkana Vezuv.
Jaz bi šla tam gor! Tam, kjer ni poti.
Jaz bi šla tam gor! Tam, kjer ni urejene poti.
Nekaj se pa vseeno kadi iz njega.
Nekaj se pa vseeno kadi iz njega.
Tokrat le po urejenih poteh, naslednjič pa... hm.. po svoje.
Tokrat le po urejenih poteh, naslednjič pa… hm… po svoje.

V primerjavi z vulkanom Etna na najinem potovanju po Siciliji, sva tam precej bolj uživala v raziskovanju pobočij vulkana in hodila po stranpoteh. Tu na vulkanu Vezuv je precej turistično urejeno vse skupaj, moraš se držati njihove utečene poti, polne klasičnih turistov in italijanskih šolarjev.

Vulkan Vezuv (Vesuvio)
Vulkan Vezuv (Vesuvio): zaprta pot, pot v brezpotja.

Izlet v Neapelj (Napoli) – hrana

Izlet v Neapelj – odlična hrana

PICE

Di MatteoEden izmed glavnih razlogov zakaj morate na izlet v Neapelj je odlična hrana. V Neaplju se je rodila pica in tukaj boste našli najboljše pice in seveda picerije na svetu. V glavnem se prodaja pica margerita – pelati, mocarela in bazilika, pa tudi marinara – pelati, česen, origano. Pica v Neaplju je povsem nekaj drugega kot pri nas v Sloveniji. Še tako veliko pico boste lahko pojedli sami, saj je narejena iz drugačnih sestavin, ki ne “obtežijo” želodca. Pica stane od 3 – 4 € (margerita, marinara). Malo denarja, a veliko užitka.

Jedla sva v vseh 3 najbolj znanih picerijah v Neaplju:

Di Matteo (Via dei Tribunali 94)
Lahko vzamete pico za s seboj ali pa vstopite v picerijo mimo prodajnega pulta. Picerija Di Matteo je v dveh nadstropjih. Na pico sva čakala 45 minut. Pica odlična! Ponujajo tudi ocvrto pico, ocvrte riževe kroglice in zelenjavo.

Di Matteo
Di Matteo

Da Michele (Via Cesare Sersale 1)
Picerija v kateri je jedla tudi slavna igralka Julia Roberts. V piceriji Da Michele boste morali izbrati le med 2 vrstama pic: margerita ali marinara.  Najprej sva prejela listek s številko, natakar pa nama je povedal čez koliko časa naj se vrneva (40 min) in dobiva prost sedež. Ja prost sedež, ne cele mize. Temu sledi še kar nekaj čakanja, da pridete do svoje pice. Posedena sva bila na minimalistični mizi zraven dveh Argentincev – ni za ljudi, ki imajo radi svoj osebni prostor. V piceriji gostje sedijo eden zraven drugega s popolnimi tujci, pa če verjamete ali ne, se prav nihče ne pritožuje, da nima dovolj prostora. Vsem je važno le eno – da čimprej dobijo in okusijo svojo odlično pico.

Pica margerita, Da Michele
Pica margerita, Da Michele

Pizzeria Gino Sorbillo (Via dei Tribunali 32)
Tukaj sva jedna uradno najboljšo pico na svetu. Ljudje čakajo v vrsti še pred odprtjem. Midva sva prišla pol ure pred odprtjem picerije, pa je bilo že kakšnih 30 ljudi pred nama v vrsti. V piceriji je prostora za 150 ljudi, imajo pa lepši ambient od zgornjih dveh picerij, ki ne dasta prav dosti na izgled. Imajo sicer nekaj več prostora, ampak goste po 2 osebi posedejo eden zraven drugega za dolgo mizo – vseeno več prostora kot npr. pri Da Michele. Če odštejemo 30 min čakanja pred odprtjem, sva tukaj dobila pico kmalu zatem, ko sva se posedela za mizo. No, pa ne čudite se, ko boste dobili v vseh teh treh najbolj znanih picerijah plastične kozarčke, namesto steklenih kozarcev.  Na dodatno prošnjo vam bodo prinesli steklene kozarce, npr. če ste naročili vino.

Uradno najboljša pica na svetu, Pizzeria Gino Sorbillo
Uradno najboljša pica na svetu, Pizzeria Gino Sorbillo

SLADICE

Prav tako bodo na račun prišli ljubitelji sladkega. Tipična sladica tukaj je “sfogliatella” (sladica v listnatem testu kot nekakšen polžek napolnjena z ricotta sirom in kandiranim sadjem). S sladico “sfogliatella” naju je ob najinem prihodu pogostil tudi gostitelj Stefano v Airbnb Princes terrace – Duomo room. Sladica sfogliatella je zelo hrustljava in ravno prav sladka.

Sfogliatelle, levo spodaj
Sfogliatelle, levo spodaj in sredina

Značilna sladica, ki jo boste našli v Nepalju je tudi “baba” (puhasto testo pomočeno v rum in med). Sladica “baba” ima obliko gobe. Prodajajo manjše in večje različice sladice “baba”. Preverjeno, da je sladica njami!

Baba
Baba

Poleg značilnih Neapeljskih sladic pa se boste lahko sladkali še s številnimi drugimi dobrotami, ki je najdete na vsakem koraku.

Dolce NapoliDolce Napoli

V pričakovanju: Neapelj (Napoli), Pompeji (Pompei), Vezuv (Vesuvio)

Napoli, Pompei, Vesuvio

Neapelj, Pompeji, Vezuv

Le še noč in pol je pred menoj, potem pa poletim novim dogodivščinam naproti.

Prevoz: V sredo zjutraj z Alanom letiva iz letališča Treviso v Napoli (slovensko Neapelj). Vožnja z letalskim prevoznikom Ryanair bo trajala 1,20h. Povratne letalske karte sva dobila po ugodni ceni 33 €/osebo. Sicer bi šlo še ceneje, a nisva bila ob pravih urah za računalnikom.

Parkirnina: Do letališča Treviso se bova peljala z avtom, parkirala bova na pokritem letališkem  parkirišču. Parkirnina za 4 dni naju bo stala 22 €, to je akcijska cena znižana za 50%. Iz Kopra do Treviso bova peljala še 3 osebe, saj sva deljeni prevoz ponudila na www.prevozi.si.

Namestitev: Spala bova v Princes terrace – Duomo room, rezervirano preko Airbnb. Za 3 nočitve bova odštela 88 €.

Toliko zaenkrat o informacijah pred začetkom potovanja, več zanimivosti Neaplja in okolice pa kmalu 🙂

No, pa le držite pesti, da naju vulkan Vezuv ne preseneti preveč 😉

Napovednik: “Potopis Sardinija ali kako blizu so Maldivi”

V naslednjih dneh pričenjam s pisanjem o letošnjih (ponovno) jesensko obarvanih počitnicah. Saj veste, jeseni ni več turističnega navala, pa tudi cene so bolj prijazne študentskim žepom. Tokrat bo govora o Sardiniji, natančneje o severnem delu.

Obiskala sem naslednja mesta: Alghero, Bosa, Argentiera, Sassari, Castalsardo, Aggius, Tempio Pausania in Isola Rossa.

Samo na kratko povem, da sem bila navdušena nad številom čudovitih plaž, zato vam ni treba iskati drage letalske karte in prenočišča nekje daleč, ko pa imamo to na razpolago pri naših zahodnih sosedih.

Sicilija z avtom: Catania in težave z avtom

Sicilija z avtom: Osmi, deveti dan, 23., 24. september 2014

ribe tržnica CataniaSpakirava najina kovčka, vrneva ključ lastniku sobe in se odpraviva do mestne tržnice v samem centru mesta. Obisk mestne tržnice je nujen za vse tiste, ki bi radi videli in doživeli resnično živahno ter s prodajalci natrpano tržnico. Med sprehodom po tržnici sem uživala v spoznavanju novih vrst rib ter vsega kar morje ponuja užitnega. Seveda je bilo vsepovsod tudi veliko sadja in zelenjave, ampak od vsega so mi najbolj v spominu ostale morske trofeje.

mečarica tržnica CataniaEna izmed teh je bila riba mečarica. Njeno glavo so imeli prodajalci na prodajni mizi razstavljeno kot trofejo, s katero so se ponašali pred kupci. Ampak veste, to je tista res živahna tržnica, na kateri se prodajalci skorajda derejo in hvalijo svoje izdelke, da bi jih mimoidoči opazili in kupili. Nič nenavadnega ni, če bo mimo vas prišel otrok in vam skušal prodajati jajca ali kakšno kokoš. Na začetku sem se skoraj malo bala, ko pa so bili vsi tako glasni in so vpili vsak po svoje, potem pa se človek kar nekako navadi.

Catania katedralaOb tržnici leži glavni trg, na katerem je znameniti vodnjak s slonom ter Catanska katedrala. Katedrala ima prost vstop, a je na zunaj precej veličastnejša kot znotraj. Katedrale si znotraj nisva ogledala, malo sva pokukala v notranjost in se odločila, da greva naprej.

avtopralnica SicilijaPonoči je padal umazani afriški dež, zato sva avto morala peljati v avtopralnico, sicer bi nama agencija za najem avtomobila zaračunala dodatne stroške. No, avtopralnica pa je spet zgodba zase. Pri nas ne bi nihče peljal avto v takšno avtopralnico. Imeli so eno majhno garažo, da so najin mali avto spravili notri, so morali ogledala zložit. Samo toliko, da si boste predstavljali. V glavnem, vse zelo staro, sam avto so pa vseeno lepo “zglancali” za 7€.

Tako sva se poslovila od vzhodnega dela Sicilije in se odpravila proti vzhodu čez notranjost Sicilije. Najin avto naju je pripeljal vse do mesta Enna, 300km pred Palermom. Nato pa je šlo bolj ali manj, vse narobe. Na viaduktu, 200m pred predorom se nama je avto pokvaril. To se nama je zgodilo ob pol enih popoldne. Do letala sva imela še več kot dovolj časa, saj sva imela let za Trst ob devetih zvečer. Kljub temu, da sva imela še toliko ur na voljo, nama ni uspelo priti do letala. Trajalo je skoraj tri ure, da so naju prišli iskat z avtovleko. Seveda nas je avtovleka peljala, kot zanalašč, v nasprotno smer od najinega cilja, do svoje garaže. Tam so ugotovili, da avta ne morejo popravit. Še vedno sva se bojevala, da bi lahko prišla do letališča ta dan. Lastnik agencije za najem avtomobila nama ni prav nič pomagal, je rekel naj se znajdeva sama. Cena za taksi je bila 300€ do letališča. Ja, tudi jaz sem se prijela za glavo in rekla, da toliko ne dava in naj bo kar hoče. Ura je neumorno tekla in bližala se je tista ura, ko bi nedvomno morali startati, da bi ulovili letalo. Z lastnikom agencije za najem avtomobila sva se nekako pogodila, da bo on plačal polovico cene taksija. Tako nama je avtovleka poklicala taksi in naju zapeljal do prvega bančnega avtomata. Seveda spet vse narobe, preveč sva že dvignila in ni več šlo za danes. Tako nisva več videla rešitve in rekla taksistu naj naju pelje do policijske postaje. Seveda naju je, kot so nama potem policisti povedali, dobro navil s ceno. Pa kaj sva hotela? Nč. Jaz sem spuščala solze, sicilijanski policisti pa so nas tisto popoldne in večer imeli za glavni primer. Moram jih pohvalit, zelo so bili prijazni, ponudili so nama kavo in rogljiček. Resnično so naredili vse kar je bilo v njihovi moči, a letala pač nisva mogla več ujeti. Na koncu so nama poiskali prenočišče, potem pa naju je lastnica še prišla iskat na policijsko postajo in naju odpeljala do stanovanja. Naslednje jutro naju je lastnik stanovanja, v katerem sva prespala, peljal do avtobusne postaje. Ja in ne boste verjeli, kam sva se peljala – nazaj v Catanio, direktno na Catansko letališče. Seveda sva šla takoj s prvim avtobusom, ki je iz Enne peljal na Catansko letališče. Iz Catanie so nama domači uredili novo letalsko karto za Benetke. Na letališču sva čakala cel dan, saj sva imela let šele ob devetih zvečer. To je bilo eno mojih najdaljših čakanj kadarkoli sploh. Na letališču sva seveda morala še natisniti liste za letalske karte in ja, veste koliko hočejo za to?? 30€ za en navaden A4 list. Seveda sva rekla, da bova prišla nazaj, ker se nisva mogla kar tako sprijazniti s tako ceno. Potem pa se nama je nasmehnila sreča in neka punca, ki je delala promocije je imela ob sebi računalnik in tiskalnik. Sanjsko! Bila je najinih let in razumela najino stisko ter tvegala svojo službo in nama stiskala, tista za 60€ vredna 2 A4 lista. Veliko olajšanje in hvaležnost do te punce!

Potem pa je sledilo še dolgo čakanje, čakanje in končno let domov. In potem sendvič! Mamma mia je bil dober!! 🙂  🙂

Povsod je lepo, ko pristaneš na domačih tleh pa še vedno najlepše. 😀

Sicilija z avtom

Sicilija z avtom: Vulkan Etna in plaža v Taormini

Sicilija z avtom: Sedmi dan, 22. september 2014

Cesta na EtnoPo zajtrku iz bližnje pekarne se odpeljeva iz Catanie nekoliko proti severu, kjer lahko kmalu že iz avtoceste opazujeva mogočno lepotico. S pomočjo navigacije in kmalu po izvozu iz avtoceste so naju do vijugave poti na vrh Etne pripeljale že nekoliko obrabljene table z napisom Etna. Obrabljene table so naju vodile skozi manjše mestece, a kar naenkrat sva pustila hiše za seboj, pred nama pa je bila le še cesta, ki vodi na Etno. V spodnjem delu naju je še spremljal listnati gozd, potem pa naju so kar naenkrat ob cesti začele spremljati izključno vulkanske kamnine in ogromne gmote (več metrov velike! 😯 ) strjene lave. Ou, bila sem osupla. Nisem si mogla predstavljati, koliko je bilo vsega tega materiala.

trekking, EtnaPripeljeva se do glavnega asfaltiranega parkirišča, ki je plačljivo, zato se odpeljeva mimo. Avto sva parkirava malenkost od parkirišča naprej. Takoj, ko sva stopila iz avta naju je presenetil močan veter, zato je bila vetrovka oziroma windstopper nepogrešljiv. Prav tako je pametno vzeti s seboj kapo in sončna očala, saj je sonce zelo močno.

Peš po pobočjih Etne
Peš po pobočjih Etne

Odpravila sva se do hiše s spodnjo postajo gondole. No, cene so se nama zdele res lepo nabite, npr. za gondolo so hoteli 23€, za nadaljnjo vožnjo s posebnimi busi, ki izgledajo kot džipi pa še 20€. Naj povem, da gondola pripelje do nadmorske višine 2400 m, z džipi pa se je mogoče povzpeti še do 2900 m. To seveda pomeni, da ne pridete do glavnega kraterja. Do tja vas lahko popeljejo izkušeni vodniki, ki jih je potrebno še dodatno doplačati. Tako cena takšnega popolnega kompleta pride okrog 60€. Moram pa reči, da delajo dober biznis tej Italijani.

pogled v dolino, trekking EtnaAmpak na nama žal niso zaslužili. Iz glavnega parkirišča lahko obiščete bližnje, že ugasle kraterje. To sva storila tudi sama. Potem sva se podala po potkah, ki so vodile v bližini v prav lunarno pokrajino. Človek res dobi občutek, da je na nekem drugem planetu. Podala sva se na skoraj dve in pol urno hojo do višine izstopne postaje gondole (2400m). Pot po vulkanskem pesku je bila kar naporna, lahko bi rekla, da sva šla tri korake naprej in dva nazaj. 😐 A z vztrajnostjo, sva prilezla do tja kamor sva hotela. Na poti sva se seveda večkrat ustavila in takrat opazila, da so pobočja Etne pravi raj za pikapolonice. Prav neverjetno. 🙂 Proti vrhu je, kljub lepemu vremenu, zelo močno pihalo. Ja, tudi kapo s šiltom nama je odneslo in malo je manjkalo, da je nikoli več ne bi dobila nazaj. Zato: Dobro držite svoje kape, ko pridejo sunki vetra. 😉

gondola, EtnaNa 2400m se je pred nama končno odprl pogled na vrh Etne, iz katere je prihajal manjši bel oblak dima. Ustavila sva se pri koči (izstopna postaja gondole), skočila na wc ter se malo odpočila. Za sestop sva se odločila, da greva kar naravnost pod gondolo, saj je bilo tako najkrajše. Noro sem uživala v teku po vulkanskem pesku navzdol, skoraj bi rekla, da sem nekako igrivo poskakovala in vriskala vse do doline. Hehe, verjamem, da so si tudi turisti v gondolah zaželeli takšnega početja. 🙂 Vsak užitek pa ne traja dolgo, saj sva bila v 20 minutah že v dolini, na parkirišču.

TaorminaPreobujeva se v bolj udobne čevlje in se odpeljeva do plaže v mestu Taormina. Isola Bella je res lepa plaža, imela sva pripravljeno tudi masko za potapljanje, a sva bila preveč utrujena. Tako sva bolj kot ne, le poležavala in podoživljala današnji vzpon na najbolj aktiven ognjenik v Evropi. Nekje v torbici sem našla še tiste “narabutane” mandlje iz doline templjev. “Uau, super, poglej kaj imava še za pojest” sem rekla Alanu. S kamnom strem lupino in prvega ponudim Alanu. “Pfuuj, niso dobri” se odzove na okus prvega mandlja. Ja, res čudno, si mislim. Potem pa poskusim tudi sama. “Ojej, najini čudovito sveži mandlji so se skuhali” pravim. Tako sem lahko prav vse, še nekaj dni nazaj čudovite mandlje, vrgla v smeti. Nauk zgodbe: “narabutane” mandlje pojej takoj ali še isti dan 🙂 🙂