Puščava Wadi Rum – Jordanija

Puščava Wadi Rum z beduinom – Jordanija, potovanje v lastni režiji 

Sabet naju je zjutraj prevzel pred “hotelčkom” (kakšen je bil ta hotel, kdaj drugič) in peljal do pekarne, da sva si kupila nekaj za zajtrk. Nato smo se ustavili še v ribarnici in trgovini, kjer je najin jordanski vodič kupil zalogo hrane.

Na poti smo srečevali kamele, ki so se “pasle” ob robu puščave. Kamele so imele zvezane sprednje noge z vrvjo – menda zaradi tega, da ne bi pobegnile, saj z zvezanimi nogami ne morejo teči. Ob cesti so za nas Evropejce zanimivi znaki, ki opozarjajo, da so na območju kamele, ki lahko prečijo pot – podobno kot so pri nas table za divjad.

Ta kamela je prišla pozdraviti čisto do našega avtomobila. Jaz sem se jo kar malo bala 🙂

Pripeljali smo se do vasice, kjer nas je čakal beduin s svojim džipom. Puščava Wadi Rum je razdeljena na dva dela – zaščiten del in nezaščiten. Na zaščitenem delu imajo dovoljenje za vožnjo le beduini. Tako se je moral Sabet dogovoriti s tem beduinom, da nas je peljal do nekaj zanimivih točk v puščavi. Beduinov džip je bil v precej zanimivem stanju. Video si lahko ogledate na moji FB strani Happy Petra.

Pripravljena na vstop v zaščiten del puščave Wadi Rum

Obiska puščave sem se res zelo veselila, saj prej še nikoli nisem bila na takšnem področju. Puščava Wadi Rum je znana po oranžni barvi. Ima tudi nekaj sipin, kjer sem se igrala s peskom kot kakšen otrok. Nekateri so se celo sankali in bordali po sipinah. Kadar dežuje (ja, v tej puščavi tudi dežuje) se pesek obarva skoraj v rdečo barvo. Na slikah, ki sem jih videla po deževju, je zadeva videti res fascinantno. No, v času krompirjevih počitnic dežja ni bilo. Podnevi je bilo ravno prav vroče, zvečer in ponoči malo manj.

 

Letošnje leto je bilo super, ker …

Rojstni dan ob Ramskem jezeru, Bosna in Hercegovina

Petra, kakšno je bilo zate leto 2018?
To vprašanje sem zastavila kar sama sebi pred kakšnim tednom. Malo sem razmišljala o tem in moram reči, da se od leta 2018 poslavljam kar zadovoljna. Zaenkrat lahko rečem, da je bilo to moje najboljše leto doslej. Videla sem veliko zanimivih krajev, spoznala raznolike ljudi, njihove navade in okušala dobro hrano. To je zame tisto bistvo življenja – potovati, raziskovati, se učiti, dobro jesti…

Hum (Istra) – najmanjše mesto na svetu
S Tomažem Gorcem v Karpatih, Romunija.

Letos sem postala prava razvajenka, vendar ne v smislu razkošja in razsipavanja z denarjem. Sploh ne. Moja potepanja so tako ali tako naravnana na najnižji možni budget. Neverjetno je, kadar človek ugotovi, kaj ga najbolj osreči. Zame to niso dragi avtomobili, najmodernejši telefoni, lepe obleke, gelirani nohti itd.. Najbolj me osrečijo trenutki in doživetja, ki jih ni mogoče kupiti z denarjem. Za te trenutke si moramo vzeti čas in to je v današnjem svetu najtežje.

Kaj je lepšega kot to, da na poletni terasi, ob soju sveč, s prijatelji popiješ dobro vino? Kaj je lepšega od tega, da s partnerjem loviš in preštevaš zvezdne utrinke? Kaj je boljšega od tega, da ugledaš fantastičen razgled na vrhu hriba? Kaj je lepšega od tega, da ti v tujini nekdo nesebično pomaga, ko si v težavah? Lepo je, če znaš koga razveseliti, komu pomagati, si zanj vzeti čas.

Ljudje smo postali oboroženi z najnevarnejšim orožjem proti zadovoljstvu. To orožje se imenujejo telefoni. Vsi samo še drsajo, celo na dogovorjenem klepetu ob kavi s prijatelji, skratka vsepovsod so glave ljudi sklonjene in zastrte v telefone. Brez teh telefonov, da ne govorim o WiFi-ju, očitno ni več življenja. Žal mi je za vse, ki jih je pogoltnila novodobna tehnologija. Mislim, da je čas postal najdragocenejša valuta današnjega časa.

Zajčja plaža na Lampedusi za krompirjeve počitnice

                                             V letošnjem letu sem najbolj hvaležna:
– za uspešno opravljen strokovni izpit za šolstvo
– da sem preživela poseben rojstni dan ob obali Ramskega jezera v Bosni in Hercegovini, kjer sva z Alanom divje kampirala

– da sem s prijateljem Damjanom odkrila in spoznala skoraj celotno Istro
– da sem lahko s Tomažem Gorcem poleti odkrivala in raziskovala Romunijo, Moldavijo, Bolgarijo – bilo je res noro poletno potovanje 
– da sem lahko že v tretje postala tetka, saj sem dobila mojo prvo nečakinjo Tinkaro
– da me doma vedno sprejmejo odprtih rok
– da sva lahko z Alanom pobegnila na podaljšano toplo jesen na Lampeduso. 

Hvala leto 2018!