Pozabljeno mesto Petra, Jordanija

Rožnati čudež sveta – mesto Petra
Potovanje v lastni režiji – Jordanija

Eden izmed razlogov za potovanje v Jordanijo je zagotovo bil ta, da bi obiskala mesto, ki je enako mojemu imenu. Za mesto Petra sem izvedela že kot otrok in se mi je takrat zdelo fajn, da bi lahko rekla: Petra v Petri. Petra je obiskala Petro. Zveni kar zanimivo, ane? Želje so postale resničnost.

Petra Jordanija
Po jutranjem zapletu z džipom v puščavi smo se odpravili do rožnatega mesta Petra. Vožnja je bila zanimiva. Razgled na kamnito pokrajino, ki je v kanjonih skrivala čarobno Petro, je bil pred naseljem Rajif izjemen. Tukaj je bilo pravzaprav eno počivališče in okrepčevalnica. Mislim, da pa ne morete zgrešiti, saj vas že razgled iz avta prepriča, da morate narediti postanek za dobro fotografijo.V   mesto Petra se vstopi iz naselja Wadi Musa.

Petra je bila prestolnica nabatejskega kraljestva, ki so tukaj živeli več tisoč let pr.n.št.. V glavnem zelo, zelo stara zadeva. Nabatejci so bili nomadski Arabci in so se ukvarjali predvsem s trgovino. Mesto Petra je bilo vse do 1812 skrito za nas Evropejce, nato ga je odkril švicarski raziskovalec Johann Ludwig Burckhardt. Še sreča! No, potem se je počasi začel turistični razcvet.

Petra je bila leta 2007 razglašena za eno izmed novih sedmih čudes sveta. Prebivalci mesta – Nabatejci so bili izjemno pametni in sposobni. Imeli so celo vodovod. Ostanke le tega lahko vidite, ko hodite po soteski Siq.

Siq Petra Jordanija

Zmotno je razmišljanje, da je Petra samo tista velika, v živo skalo vklesana zadeva, ki se v resnici imenuje Zakladnica (ang. The Treasury), ali po njihovo Al-Khazneh. Petra je pravzaprav ogromna. Od vhoda (upravne stavbe za obiskovalce) do najznamenitejše stavbe – Zakladnice je 2 km.

Najprej je en krajši del, ki ni nič posebnega, nato pa se začne soteska Siq. Ta del je mene precej fasciniral, iz ovinka v ovinek sem videla kaj lepšega in morala ovekovečiti s fotoaparatom. Sotesko Siq obdajajo veličastno visoke stene, nekatere sežejo tudi do 200m. Ob sprehodu skozi sotesko so me navdušile tudi čudovite barve sten. Včasih je kar težko ujeti v sliko nekaj tako čudovitega kot vidiš z lastnimi očmi.

Ko se skozi sotesko Siq približuješ najbolj znani stvaritvi Petre, le to najprej uzreš v desni zgornji kot. Priznam, bila sem vznemirjena. Z Alanom sva skupaj stopala proti temu čudu(žu). Pred Zakladnico se ustaviš in zreš. Kar nisem mogla verjeti, da res stojim tam. Brez besed.

The treasury zakladnica Petra Jordanija
Petra je prispodoba za Jordanijo. Nisi bil v Jordaniji, če nisi obiskal Petre. 
Petra pa ni samo Zakladnica, temveč nas je pot peljala naprej : Nabatean Theatre, Urn Tomb, Palace Tomb, Nymphaeum, Temple of Duschares, Columbarium (zapisano kot v google zemljevidih zaradi lažjega iskanja).

Petra Jordanija
Vaša pot se lahko tukaj konča in se vrnete nazaj.
Ali pa… vas lahko čaka v bistvu še najlepši del Petre. Tukaj se nato prične vzpon po prevelikem številu stopnic, višinska razlika okoli 300m.  Ob vročem soncu zna biti kar precej naporno.  Vendar – se splača! Res se.

Samostan (ang. Monastery) ali po njihovo Ad-Deir se mi je zdel še veliko lepši in veličastnejši kot Zakladnica spodaj. Ne vem, če je bil to zgolj vpliv možganov zaradi vsega truda, da smo prišli do tukaj. Kar ostala bi tam! Morate do gor, res morate. Od Temple of Dushares do samostana je 1 km.

Ad- Deir
Še malo naprej od Ad-Deir sta izpeljani dve, tri poti, ki vodijo na lepe razgledne točke. Do tja je cca 500m ravninske poti. Ja, kaj da rečem. Tudi tja morate. Mi smo si izbrali eno razgledno točko – vse so bolj ali manj enake. Gor spijete beduinov čajček in počasi boste morali nazaj. Od informacijske vstopne točke za Petro do te razgledne točke je 7 km.

Ko v puščavi crkne džip, Jordanija

Reševanje crknjenega džipa v puščavi Wadi Rum
Potovanje v lastni režiji – Jordanija

Wadi Rum real adventure time

Po zares lepem jutru in zajtrku v puščavi (čaj skuhan na zakurjenem ognju, pitje čaja na sipini…) smo se želeli odpraviti iz puščave Wadi Rum proti starodavnemu mestu Petra. No, pa se je zgodil en zaplet. Naš džip se ni hotel prižgati.  No, to se nama je torej zgodilo že drugič.  Prvič nama je avto “zaribal” na Siciliji, na najinem čisto prvem potovanju. Sreča pa taka, ane? Sreča v nesreči je bila, da tokrat nisva bila sama in priznam, da nisem zganjala panike.

crknjen džip Wadi Rum Jordanija

Malo sem se sicer prijela za glavo, kako je spet to mogoče. Človeku se v tistem trenutku podijo po glavi različne misli: a že spet? to ne moreš verjet’, a ravno v puščavi se mora to zgoditi? Goriva je bilo dovolj, akumulator ni bil prazen. Bila sem kar mirna, nekako sem vedela, da bo Sabet to rešil. Jaz tako ali tako ne morem pomagati.

Bil je šele torek, torej do konca tedna bova pa že menda prišla ven iz te puščave in ujela letalo. V Jordaniji si ljudje radi pomagajo. Ni kot pri nas. Če bi mi npr. crknil avto nekje v Prekmurju, mislim, da mi prijatelji iz tam pač ne bi mogli pomagati. Pa ne zato, ker ne bi hoteli, temveč ljudje niti nimajo časa, so v službah itd.. Pri nas pač pokličeš amzs.

reševanje džipa Wadi Rum Jordanija

Čez dobre pol ure je bil pri nas že en domačin, mislim, da je bil celo beduin, ki nas je vlekel ven iz puščave. Mislim, da je Sabet klical beduina s katerim smo en dan prej pohajali po puščavi in nato je ta poklical svojega prijatelja. No, avto se je potem brez problemov prižgal. Mislim, da je bil motor mrzel…no, nekaj takega…
Jupi, rešeno!! Zdaj pa naprej proti Petri.

Puščava Wadi Rum – Jordanija

Puščava Wadi Rum z beduinom – Jordanija, potovanje v lastni režiji 

Sabet naju je zjutraj prevzel pred “hotelčkom” (kakšen je bil ta hotel, kdaj drugič) in peljal do pekarne, da sva si kupila nekaj za zajtrk. Nato smo se ustavili še v ribarnici in trgovini, kjer je najin jordanski vodič kupil zalogo hrane.

Na poti smo srečevali kamele, ki so se “pasle” ob robu puščave. Kamele so imele zvezane sprednje noge z vrvjo – menda zaradi tega, da ne bi pobegnile, saj z zvezanimi nogami ne morejo teči. Ob cesti so za nas Evropejce zanimivi znaki, ki opozarjajo, da so na območju kamele, ki lahko prečijo pot – podobno kot so pri nas table za divjad.

Ta kamela je prišla pozdraviti čisto do našega avtomobila. Jaz sem se jo kar malo bala 🙂

Pripeljali smo se do vasice, kjer nas je čakal beduin s svojim džipom. Puščava Wadi Rum je razdeljena na dva dela – zaščiten del in nezaščiten. Na zaščitenem delu imajo dovoljenje za vožnjo le beduini. Tako se je moral Sabet dogovoriti s tem beduinom, da nas je peljal do nekaj zanimivih točk v puščavi. Beduinov džip je bil v precej zanimivem stanju. Video si lahko ogledate na moji FB strani Happy Petra.

Pripravljena na vstop v zaščiten del puščave Wadi Rum

Obiska puščave sem se res zelo veselila, saj prej še nikoli nisem bila na takšnem področju. Puščava Wadi Rum je znana po oranžni barvi. Ima tudi nekaj sipin, kjer sem se igrala s peskom kot kakšen otrok. Nekateri so se celo sankali in bordali po sipinah. Kadar dežuje (ja, v tej puščavi tudi dežuje) se pesek obarva skoraj v rdečo barvo. Na slikah, ki sem jih videla po deževju, je zadeva videti res fascinantno. No, v času krompirjevih počitnic dežja ni bilo. Podnevi je bilo ravno prav vroče, zvečer in ponoči malo manj.

 

Lampedusa, vrata v Evropo

Lampedusa – vrata v Evropo…
…predvsem za begunce, po katerih je otok v medijih precej znan. V marini je možno videti tudi pravo pokopališče begunskih čolnov. Danes Lampeduza ni več tako aktualna glede beguncev, saj ti ubirajo druge poti. Tako da le brez skrbi – staršem in starim staršem lahko mirno poveste, da tukaj ni več nobenega begunca in vam lepo v miru pustijo, da greste na prijetne počitnice.

Malo več kot 100 km od Tunizijske obale in okrog 200 km južno od Sicilije leži ta majčken otoček, ki v dolžino meri okrog 9 km in je v najširšem delu širok 3 km. Lampedusa spada sicer pod Sicilijo in je del Pelagijskega otočja, kamor spadata še otoka Linosa in Lampione.

Otok Lampedusa ima okrog 5000 prebivalcev, vendar se ta številka izven turistične sezone, ki se konča konec septembra še zmanjša. Veliko prebivalcev se tekom hladnejšega dela leta odseli v celinski del Italije. Enako bo naredila najina gostiteljica, ki sicer tekom sezone oddaja sobe v B&B Pasta&Cannola. Apartma je na dobri lokaciji, v samem centru mesteca, v bližini glavne promenade in cerkve. Na vrhu hiše je lepa terasa, kjer vsak dan zajtrkujeva in pijeva dobro kavo, ki nama jo pripravi lastnica apartmaja.

Trenutno sva na Lampedusi v času krompirjevih počitnic in občasno se počutiva kot na samotnem otoku. Večina restavracij je že zaprtih. Ljudi teh nekaj dni ni bilo kaj dosti na spregled, na ulici skoraj nikogar, ceste prazne. Sicer so na uličicah bili parkirani avtomobili, ampak domačinov zunaj ni bilo. No, danes, en dan pred praznikom (1. november) so se domačini le nekoliko zbudili, hodili kupovat cvetje za grobove in šli še po kakšen nakupovalni opravek. Prej pa 4 dni ni bilo nikjer nikogar, samo redki turisti, pa še to so bili tisti, ki sva jih videla skupaj z nama na letalu. Da ne bo pomete, poleti je tukaj taka turistična gneča, del katere nikakor ne bi želela biti. Zato mi je ta »negužva« prav všeč.

Na Lampeduso sva iz Benetk letela z letalsko družbo Volotea. Volotea leti na Lampeduso tudi iz naslednjih letališč: Milano Bergamo, Turin, Verona, Genoa.
Alan je sprva kupil samo enosmerne letalske karte, ker so bile smešnih 9 €. Nato pa sva manj kot teden dni pred odhodom na Lampeduso kupila še povratne za 100 €.  Sprva so bile 154 € in jih nekako nisva hotela kupit in potem priložnost ob padcu cene in hop – hitro v akcijo. Konec julija je bilo možno povratne karte za ta termin kupiti za 87 €. Žal sva to ponudbo spregledala, jo pa je objavila stran za ugodna potovanja “Po svetu”, ki jo spremljam tudi na Facebooku.

Otok je obvladljiv peš, še malo bolj luštno pa ga je raziskovati s skuterjem – za 10 € na dan nama ga je dala v najem prijazna lastnica apartmaja B&B Pasta&Cannola. Ponudila nama je tudi možnost najema avtomobila, ki bi naju stal 20 € – fiat punto kabriolet. S skuterjem se praktično lahko voziva vsepovsod, celo po slabih poteh ali brezpotjih. Z njim lahko prideva bistveno dlje kot pa bi na primer z avtomobilom. S skuterčkom se nama je najbrž še bolj luštno voziti, ker ga doma nimava. Mislim, da Alan še posebej uživa v vožnji s skuterjem, on bi se samo vozil in vozil, včasih se celo še pozabi ustaviti za nakup v trgovini, toliko se spozabi in uživa v vožnji z njim. Ups, cena goriva je pa nekoliko dražja kot pri nas, ampak ni panike, rezervoar skuterja je majhen in je za 5 € tank skoraj poln.

Kaj se počne na Lampeduzi? Predvsem se uživa. Uživa na lepih plažah, ena najlepših je »zajčja plaža«. Ta plaža je znana še po tem, da je ena izmed zadnjih plaž v Evropi, kamor želve vrste glavata kareta odlagajo svoja jajca. Mi Slovenci uživamo predvsem v metanju v sredozemske valove, saj v Sloveniji takih valov ni, ali pa so samo ob neurjih – takrat pa žal ni najbolj primeren čas za kopanje v morju. Kdor se rad potaplja ali snorklja, ne sme iti na Lampeduzo brez maske.

Hrana v Jordaniji – potovanje v Jordanijo

HRANA V JORDANIJI – 1. del
Potovanje v Jordanijo v lastni režiji

Glede na to, da sem prvič zapustila Evropo me je bilo kar malo strah glede hrane v Jordaniji. Nisem namreč ravno ena tistih, ki rada poskuša novo hrano. Moj prehranjevalni meni je namreč precej delikaten.

No, pa je bil strah brez potrebe, saj smo v Jordaniji jedli dobro hrano. Pred potovanjem v Jordanijo nekatere zdravstvene organizacije priporočajo previdnost pri uživanju lokalne hrane na ulici. Najbolj me je bilo strah, da bi se zastrupila s kakšno hrano in imela temu primerne želodčne in prebavne težave. Vsekakor neprijetna stvar, ki lahko povsem pokvari potovanje.

Ponudniki lokalne hrane – restavracije imajo namreč precej drugačen higienski režim kot smo ga vajeni pri nas. Ne poznajo haccp-a itd..

Prvi večer sva želela najprej poiskati menjalnico in na poti srečala ponudnika – nato najinega vodiča/prijatelja po imenu Sabet Hasan. Potem, ko smo se uskladili glede najinih želja potovanja, smo odšli do menjalnice in nato naju je povprašal, če sva lačna – tako smo odšli na našo prvo skupno večerjo.

Sabet je dobro poznal restavracije v Aqabi in za nas izbral tisto z “višjim” boljšim higienskim standardom. Tudi sedeli smo v drugem nadstropju restavracije, saj je tam namenjeno za prijatelje in znance lastnika restavracije. Naročilo sva prepustila njemu, saj arabskih črk – beri hieroglifov nisva prav nič razumela. Izbira hrane je bila odlična, še ostalo je za vsaj dva človeka. Cena hrane pa smešno nizka. Vsi trije skupaj smo jedli za malo manj kot 5€.

No, zanimivo je še povedati, da sva večinoma (razen prve večerje) vse jedli na tleh in z rokami brez pribora (razen riža, ki smo ga jedli z žlico). In ja, preživeli smo! Življenje je lahko tako preprosto, mi Evropejci pa si ga kompliciramo…

Ocvrt krompirček, jajčna polpeta, 2x humus, falafel, čebula s peteršiljem+nekvašen kruhpodobno tortiljam)=manj kot 5€

Ocvrt krompirček, jajčna polpeta, 2x humus, falafel, čebula s peteršiljem + nekvašen kruh (podoben tortiljam), čaj=manj kot 5€

Hrana Jordanija
Črni čaj z meto in veeeliko sladkorja
Hrana v Jordaniji
Slano pecivo polnjeno s sirom/zelenjavo/pikantnim nadevom

Hrana Jordanija

Hrana Jordanija
Običajna petkova jed v Jordaniji
Uživači na South Beach v Aqabi :)
Uživači na South Beach v Aqabi 🙂