Sicilija z avtom: Catania in težave z avtom

Sicilija z avtom: Osmi, deveti dan, 23., 24. september 2014

ribe tržnica CataniaSpakirava najina kovčka, vrneva ključ lastniku sobe in se odpraviva do mestne tržnice v samem centru mesta. Obisk mestne tržnice je nujen za vse tiste, ki bi radi videli in doživeli resnično živahno ter s prodajalci natrpano tržnico. Med sprehodom po tržnici sem uživala v spoznavanju novih vrst rib ter vsega kar morje ponuja užitnega. Seveda je bilo vsepovsod tudi veliko sadja in zelenjave, ampak od vsega so mi najbolj v spominu ostale morske trofeje.

mečarica tržnica CataniaEna izmed teh je bila riba mečarica. Njeno glavo so imeli prodajalci na prodajni mizi razstavljeno kot trofejo, s katero so se ponašali pred kupci. Ampak veste, to je tista res živahna tržnica, na kateri se prodajalci skorajda derejo in hvalijo svoje izdelke, da bi jih mimoidoči opazili in kupili. Nič nenavadnega ni, če bo mimo vas prišel otrok in vam skušal prodajati jajca ali kakšno kokoš. Na začetku sem se skoraj malo bala, ko pa so bili vsi tako glasni in so vpili vsak po svoje, potem pa se človek kar nekako navadi.

Catania katedralaOb tržnici leži glavni trg, na katerem je znameniti vodnjak s slonom ter Catanska katedrala. Katedrala ima prost vstop, a je na zunaj precej veličastnejša kot znotraj. Katedrale si znotraj nisva ogledala, malo sva pokukala v notranjost in se odločila, da greva naprej.

avtopralnica SicilijaPonoči je padal umazani afriški dež, zato sva avto morala peljati v avtopralnico, sicer bi nama agencija za najem avtomobila zaračunala dodatne stroške. No, avtopralnica pa je spet zgodba zase. Pri nas ne bi nihče peljal avto v takšno avtopralnico. Imeli so eno majhno garažo, da so najin mali avto spravili notri, so morali ogledala zložit. Samo toliko, da si boste predstavljali. V glavnem, vse zelo staro, sam avto so pa vseeno lepo “zglancali” za 7€.

Tako sva se poslovila od vzhodnega dela Sicilije in se odpravila proti vzhodu čez notranjost Sicilije. Najin avto naju je pripeljal vse do mesta Enna, 300km pred Palermom. Nato pa je šlo bolj ali manj, vse narobe. Na viaduktu, 200m pred predorom se nama je avto pokvaril. To se nama je zgodilo ob pol enih popoldne. Do letala sva imela še več kot dovolj časa, saj sva imela let za Trst ob devetih zvečer. Kljub temu, da sva imela še toliko ur na voljo, nama ni uspelo priti do letala. Trajalo je skoraj tri ure, da so naju prišli iskat z avtovleko. Seveda nas je avtovleka peljala, kot zanalašč, v nasprotno smer od najinega cilja, do svoje garaže. Tam so ugotovili, da avta ne morejo popravit. Še vedno sva se bojevala, da bi lahko prišla do letališča ta dan. Lastnik agencije za najem avtomobila nama ni prav nič pomagal, je rekel naj se znajdeva sama. Cena za taksi je bila 300€ do letališča. Ja, tudi jaz sem se prijela za glavo in rekla, da toliko ne dava in naj bo kar hoče. Ura je neumorno tekla in bližala se je tista ura, ko bi nedvomno morali startati, da bi ulovili letalo. Z lastnikom agencije za najem avtomobila sva se nekako pogodila, da bo on plačal polovico cene taksija. Tako nama je avtovleka poklicala taksi in naju zapeljal do prvega bančnega avtomata. Seveda spet vse narobe, preveč sva že dvignila in ni več šlo za danes. Tako nisva več videla rešitve in rekla taksistu naj naju pelje do policijske postaje. Seveda naju je, kot so nama potem policisti povedali, dobro navil s ceno. Pa kaj sva hotela? Nč. Jaz sem spuščala solze, sicilijanski policisti pa so nas tisto popoldne in večer imeli za glavni primer. Moram jih pohvalit, zelo so bili prijazni, ponudili so nama kavo in rogljiček. Resnično so naredili vse kar je bilo v njihovi moči, a letala pač nisva mogla več ujeti. Na koncu so nama poiskali prenočišče, potem pa naju je lastnica še prišla iskat na policijsko postajo in naju odpeljala do stanovanja. Naslednje jutro naju je lastnik stanovanja, v katerem sva prespala, peljal do avtobusne postaje. Ja in ne boste verjeli, kam sva se peljala – nazaj v Catanio, direktno na Catansko letališče. Seveda sva šla takoj s prvim avtobusom, ki je iz Enne peljal na Catansko letališče. Iz Catanie so nama domači uredili novo letalsko karto za Benetke. Na letališču sva čakala cel dan, saj sva imela let šele ob devetih zvečer. To je bilo eno mojih najdaljših čakanj kadarkoli sploh. Na letališču sva seveda morala še natisniti liste za letalske karte in ja, veste koliko hočejo za to?? 30€ za en navaden A4 list. Seveda sva rekla, da bova prišla nazaj, ker se nisva mogla kar tako sprijazniti s tako ceno. Potem pa se nama je nasmehnila sreča in neka punca, ki je delala promocije je imela ob sebi računalnik in tiskalnik. Sanjsko! Bila je najinih let in razumela najino stisko ter tvegala svojo službo in nama stiskala, tista za 60€ vredna 2 A4 lista. Veliko olajšanje in hvaležnost do te punce!

Potem pa je sledilo še dolgo čakanje, čakanje in končno let domov. In potem sendvič! Mamma mia je bil dober!! 🙂  🙂

Povsod je lepo, ko pristaneš na domačih tleh pa še vedno najlepše. 😀

Sicilija z avtom

Sicilija z avtom: Plaža Lido di Noto

Sicilija z avtom: Sedmi dan, 21. september 2014

Današnji zapisek bo kratek, saj v tem dnevu res nisva veliko delala, sva pa zato neznansko uživala.

V bližini mesta Noto leži kraj Lido di Noto, ki je v glavnini turistične sezone nabito poln. V sredini septembra pa se je zdelo obalno turistično mestece že popolnoma izpraznjeno. Avto sva pustila ob cesti, ki pelje mimo dolge peščene plaže. Plačilo parkirnine ni bilo potrebno.

Plaža Lido di Noto
Plaža Lido di Noto
Pogled iz terase v mestu Catania.
Pogled iz terase v mestu Catania

No, midva sva svoj prostor na plaži tako našla brez težav in okrog sebe imela še veliko prostora, za razliko od visoke sezone, ko ljudje tukaj ležijo skoraj kot sardele eden poleg drugega. Vreme je bilo krasno, popolnoma brez oblakov. Dopoldne je še nekako šlo, potem pa je začelo sonce prestavljati na višjo temperaturo. Zdaj nama je bilo jasno, zakaj vsi nosijo sončne dežnike s seboj. Boj s soncem sva reševala s hlajenjem v morju, pa seveda z metanjem v visoke mehurčkaste valove in se skrivala pod velikimi brisačami, ki sva jih na srečo še imela s seboj.

Malo preden je sonce utonilo v morju, sva se odpravila proti mestu Catania. Tam sva spala naslednja 2 dni.

Sicilija z avtom: Dan na plaži Scala dei Turchi

Sicilija z avtom: Tretji dan, 18. september 2014

Sciacca
Sciacca

Po zajtrku se posloviva od gostoljubnega lastnika B&B Costa Bianca in se iz Marsale odpeljeva proti Selinunte-ju. Kljub navodilu lokalnega prodajalca sadja, nikakor nisva našla enega največjih grških templjev na svetu. Odpravila sva se naprej do pristaniškega mesteca Sciacca, ki leži na planoti ob morju. Avto parkirava ob obali, blizu neke ribarnice. Če se boste sprehodili ob obali, boste lahko uživali v pogledu na značilne belo modre čolne. Ura je bila že blizu poldne, sonce je močno pripekalo, a sva se vseeno odpravila po stopnicah do mesta. Sciacca je poznana po izdelovanju keramike, zato vas na vsakem koraku spremljajo keramični lonci ali pa z različnimi ploščicami okrašene ulične stopnice.

Turška skala iz druge strani, po kateri vodi pot do peščene plaže
Turška skala iz druge strani, po kateri vodi pot do peščene plaže

V mestu dvigneva nekaj gotovine in se mimogrede ustaviva v turistični pisarni, kjer nama svetujejo, kako do najine naslednje točke –  plaže Scala dei Turchi.

Na peščeni plaži, v ozadju Scala dei Turchi
Na peščeni plaži, v ozadju Scala dei Turchi

Scala dei Turchi se nahaja v mestu Realmonte, malo pred Agrigentom. Avtocesto je potrebno zapustiti za kraj Realmonte, potem pa vas bodo prej ali slej spremljale table za to znamenito plažo. Turistične gneče na Scala dei Truchi ni bilo čutiti. Iz bele skale pot vodi naprej do peščene plaže, kjer je bilo le nekaj parov. Tako sva večji del popoldneva, vse do sončnega zahoda dan preživela na peščeni plaži. Morje je bilo s pravimi sredozemskimi valovi še vedno prijetno toplo, nizka voda pa je segala skoraj v neskončnost.

Prespala sva v zelo prijetnem, manjšem kampu Valle dei Templi  (http://www.campingvalledeitempli.com) v Agrigentu, kamor bi se z veseljem še kdaj vrnila. Posebnost kampa je, da ima tudi svoj bazen in restavracijo, v kateri sva večerjala. Arheološke ostanke v Valle dei Templi (dolini templjev) si je mogoče ogledati podnevi, pa tudi ponoči, saj je arheološki park romantično osvetljen. Nočni obisk parka priporočam vsem tistim, ki težko prenašate vročino, saj je park precej velik in je potrebno veliko prehoditi. Midva sva se odločila, da si bova Valle dei Templi ogledala podnevi naslednji dan.

Sicilija z avtom: Visoke cene goriva, sicilijanski vozniki in zlata katedrala

Sicilija z avtom: Drugi dan, 17.september 2014

Segesta: dorski tempelj
Segesta: dorski tempelj

Ob sedmih zjutraj me Alan že priganja naj vstanem, če želim danes videti kar sva si zastavila. Uh, sem tako težko vstala. Po zajtrku na terasi se odpeljeva nekoliko proti severu v smeri Trapanija in malo v notranjost do kraja Segesta.

Na poti do prvega današnjega cilja sva se soočila še z nizkim stanjem goriva v avtomobilu. Rezervoar namreč ob prevzemu ni bil poln, ampak napolnjen manj kot polovico. Seveda je agent rekel, da naj nazaj pripeljeva tako poln rezervoar goriva kot sva ga prevzela. Veste, tukaj ni tako kot pri nas v Sloveniji, kjer so skoraj na vsakem vogalu bencinske postaje. Prvič, tukaj na Siciliji so bencinske postavljene bolj na redko, potem pa še to, da ima na vsaki bencinski postaji gorivo drugačno ceno. In še to – cene goriva so na Siciliji precej višje kot pri nas, prvič sva tankala bencin za 1,80€/l, ker je bilo pač nujno. Se pa da dobit tudi pod 1,70€, če malo gledate in imate srečo. Malo sem bila zgrožena nad tako visokimi cenami, ampak sem se kasneje tudi na to navadila. Malo bolj sva bila pozorna, ko sva se peljala mimo kakšne bencinske in ko je bila priložnost “ugodna”, se nisva obotavljala in raje tankala najinega jeklenega konjička. 😉

Segesta

Približno 4 km zahodno od mesta Calatafirmi leži Segesta, iz avtoceste izvoz Segesta. Težko jo boste zgrešili, saj tempelj leži na manjšem griču, daleč okrog pa ni ničesar. Kljub še zgodnji dopoldanski uri je sonce že močno pripekalo in turistov je bilo za september še kar veliko. Za ogled dorskega templja in gledališča v Segesti sva skupno plačala 6€. Za mlade od 18 do 25 let je cena 3€ na osebo, polna cena pa je 6€. Prost vstop imajo državljani Evropske unije starejši od 65 let in mlajši od 18 let. Če nameravate kupit lepe razglednice, jih kupite tukaj, drugje boste težko našli boljše.

Segesta: razgled iz amfiteatra (Monte Barbaru)
Segesta: razgled iz amfiteatra (Monte Barbaru)

Najprej sva se sprehodila do veličastnega templja, ki leži na manjšem griču. Narediva par slik za spomin in greva nazaj proti blagajnam. Na nekoliko višjem griču, kar hrib mu bom rekla(Monte Barbaru), pa leži amfiteater in še nekaj drugih ostankov. Ko sva sedela v amfiteatru, se je pred nama odprl čudovit razgled 😎 na bližnje hribe in vijugast viadukt – katerih po Siciliji ne manjka. Do gledališča na Monte Barbaru se lahko za doplačilo 1,5€ odpravite z avtobusom, lahko pa 1,5 kilometrsko pot opravite tudi peš, kot sva to storila midva.

Segesta: peš na poti do amfiteatra na Monte Barbaru
Segesta: peš na poti do amfiteatra na Monte Barbaru

Za to razdaljo sva potrebovala dobrih 18 minut, a sva krajši del poti tudi tekla. Če se boste odpravili peš, nikakor ne pozabite vzeti s seboj nekaj vode, ker vročina in strmina naredita svoje. Morda se sprašujete zakaj nisva šla gor s svojim avtom, a to ni mogoče, ker imajo oni svoje avtobuse in ta cesta ni odprta za ostala vozila. Lahko se odločite, da boste šli do vrha po cesti ali pa, tako kot midva, greste po potki, ki vodi stran od ceste – nikakor ne morete ničesar zgrešiti. Če boste šli po naravni poti, boste lahko opazili še marsikatero žival, rastlino in druge ostanke mimo katerih vas bo vodila pot. Poleg tega pa boste bogatejši še za kakšno lepo fotografijo s pogledom nazaj proti dorskemu templju. Nikakor pa se ne odpravite na ta hrib peš, če ste v slabi kondiciji, ker je pot na določenih predelih zelo strma in zaradi tega naporna.

Zapustiva Segesto in se odpeljava proti glavnemu mestu Sicilije – Palermu. Na obrobju Palerma je bil na cesti precejšen dren. Na cene goriva sem se tekom potovanja še navadila, a nikakor ne na sicilijanske voznike. Zdaj sem počasi začela razumevat, zakaj potrebujeva tako majhen avto. Pravzaprav nihče ne upošteva nobenih znakov, vse gre nekako po svoje. Če piše, da je omejitev 50, to pomeni, da je normalno, da se pelješ 90. Pa res ne pretiravam. Če je na primer bila cesta dvopasovnica, so se po njej peljali tudi trije avtomobili vzporedno. Včasih res nisem več vedela, kaj lahko še pričakujem. Res je bilo noro, pa ne samo ta dan, še vse naslednje dni je bilo tako. Avtomobilov sploh ne popravljajo tako kot se to dela pri nas, pa če imamo samo kakšno prasko na avtu. V mestih nisem videla niti enega avtomobila, da bi bil čisto cel, neopraskan ali pa z nevdrto pločevino nekje v vratih. Tako je.

Trattoria Monreale: okrašen osliček pred restavracijo
Trattoria Monreale: okrašen osliček pred restavracijo

Ogled Palerma sva izpustila, ker naju je malo priganjal čas. Odpeljala sva nad Palermo, v mestece Monreale, kjer sva si ogledala Monrealsko katedralo. Avto sva parkirala v garažni hiši, ki je bila v bližini. V garažni hiši sva dobila letak z reklamo picerije in nama povedali, da če bova jedla pri njih za vsaj 30€, je parkirnina brezplačna. Sprva sicer nisva imela namena že imeti kosilo, a po tem, ko je bila katedrala ravno v času kosila zaprta, sva šla jest. Ta restavracija se nahaja poleg katedrale in tudi dobro je bilo. Mamma mia, bi lahko rekla – to so prave pice.

Monreale: Fikus Magnoloides
Monreale: Fikus Magnoloides

Po kosilu sva se sprehodila še za katedralo, od koder je bil lep razgled na Palermo. Na vrtu za Monrealsko katedralo se nahajajo tudi mogočna drevesa – Fikus Magnoloides. Priznam, navdahnili so me. Sploh ne vem kako so rastli – malo navzgor, malo navzdol, vse skupaj se je prepletalo med seboj. Čudo narave, ni kaj. Končno so se vrata katedrale odprla, vstopnine niso pobirali, a so redarji preverjali prekratke hlače in rokave pri predstavnicah nežnejšega spola. Zaradi prekratkih hlač in preveč golih rok, sem si morala za 1€ kupiti “porodno haljo”. Ja, ja, res sem bila smešna. Povrh vsega pa mi je bilo še zelo vroče v tem pregrinjalu.

Monrealska katedrala
Monrealska katedrala

Zdaj pa k bistvu – katedrala je osupljiva, popolnoma vsa v mozaiku, med katerimi prevladujejo zlato obarvane ploščice. Te majhne ploščice so čisto povsod, po tleh, po stropu, po stenah. Res ni čudno, da spada katedrala med čudesa srednjeveškega sveta. En stranski del katedrale je tudi plačljiv, a se za to nisva odločila, saj ni bilo videti, da gre za kaj pomembnejšega. Tudi večina drugih obiskovalcev si je pogledala le prosto dostopen del. Iz Monreala sva se po avtocesti vračala proti Trapaniju in sicer nekaj kilometrov severneje v mesto Erice. Le to leži visoko na hribu, pot do vrha mesteca pa se zvija v številne serpentine. Na Siciliji je bilo običajno tako, da je mesto ležalo tik ob morju ali pa nekje na vrhu hriba.

Erice
Erice

Erice je v celoti kamnito mesto  – od tlakovanih cest pa do hiš, katere so bolj prazne kot polne. Tako je bilo tam poleg turistov, le malo domačinov, še ti pa po večini prodajajo keramične izdelke. Na kupu je kar nekaj gradov, v enega izmed njih je možen tudi ogled (Castello di Venere) – a nikar. Videli boste samo obzidje in nič drugega, razen, če želite videti razgled na drugo stran. Razgled izpred tega gradu je segal vse do morja, kljub temu, da je bilo v zraku veliko sopare. Ob bolj suhem vremenu je najbrž še veliko lepše.

Ob koncu dneva sva si privoščila še pravi sicilijanski sladoled in sprehod v Trapaniju. Najprej sem si morala vzeti 5 minut, da sem prečekirala vse možne vrste sladoleda, a nazadnje sem poskusila sladoled s sicilijanskimi limonami. Ojej, nisem še in ne vem kdaj bom spet jedla tak sladoled. Njami. 😀

Še eno noč prespiva v B&B Costa Bianca.

Sicilija z avtom: Prijaznost Siciljancev

Sicilija z avtom: Prvi dan, 16. september 2014

B&BColomba BiancaUf, končno je prišel dan najinega odhoda. 🙂  Tako težko sem ga čakala! Resnično sem si želela pobegniti nekam na toplo, da si oddahnem in naberem novih moči za moje zadnje študijsko leto. Joj, kar ne morem verjeti, da se bo moje študentsko življenje zelo kmalu končalo. No, zdaj pa nazaj k temi.

Okrog šestih zvečer smo startali iz Kopra proti letališču v Trstu. Vožnja se mi je kar nekako vlekla, saj sem mislila, da se to nahaja precej bližje Trsta. Prispemo na letališče, se posloviva od Alanove mame, ki naju je pripeljala in kreneva proti vhodu na letališče. Bila sva še precej zgodna, zato sva morala še kar nekaj časa počakati, da so se prijave potnikov odprle. Kljub temu, da sem tik pred odhodom doma jedla, sem ob pogledu na druge čakajoče potnike s prigrizkom v roki, tudi sama postala nekoliko lačna. 😕 Ne morem si pomagati, samo pogled na dober sendvič mi pač naredi lakoto.

Končno se ura premakne naprej, prijave potnikov se odprejo. Potem je sledil še rentgenski pregled prtljage. Seveda se je pri mojem kovčku ustavilo, nadzornica me je vprašala, če je to moj kovček. Sicer nimam pojma o italijanščini, a sem jo prav dobro razumela, kaj hoče in kaj bi rada videla. Brez skrbi sem ji odprla kovček in ja, škarje so jo zmotile. Moje dobre škarje, s katerimi sem si na Siciliji nameravala ostriči nekaj lasnih konic in jih imela pri kompletu prve pomoči, so bile za ročno prtljago preveč dolge in preostre! In so romale v koš. 😥 Alan mi je namreč pozabil povedat, da jih ne morem vzeti s seboj. Zdaj vem, za vedno si bom zapomnila. Še vedno malo žalujem za temi škarjami, ampak mi je decembrski dobri mož že prinesel nove. 😉

Ob 22.15 uri je bil predviden odhod, a se je zaradi zamude še nekoliko zavleklo. Postajala sem malo živčna, to je bil namreč šele moj drugi polet z letalom, pa še to po 6 letih. Vsi ti pospeški letala na začetku mi niso prav nič dobro deli. Pa tudi, ko smo že prišli na določeno višino, mi še kar ni pasalo. Z Alanom se tako med letom nisva bog ve kaj pogovarjala, le proti koncu sem se  nekoliko sprostila. Bili smo že blizu Sicilije, ko se je skozi okence v temi videl dejavni vulkan Stromboli. Uf, to pa je bilo nekaj. Izgledalo je kot, da bi se bliskalo, a je bila barva bliska rdeče-oranžna. Nisem si mislila, da so njegovi izbruhi tako intenzivni, resnično se stalno nekaj kuha in kipi v tistem kotlu.

B&B Colomba Bianca, sobeOb polnoči smo pristali na letališču v Trapaniju in pričakale so nas prav prijetne temperature – 25°C. Pred vhodom naju je počakal agent iz agencije Autovesco z “najinim” avtom. Čakala naju je temno zelena raketa Toyota Yaris. Sprva se mi je avto zdel nekoliko majhen, a sem kasneje uvidela, zakaj je dobro, da je temu tako. Odpeljala sva se približno 15 km južneje po zahodni obali do mesteca Marsala, kjer sva imela rezervacijo za prvi dve noči. B&B Colomba Bianca nikakor nisva mogla najti, tudi s pomočjo navigacije ne. Poklicala sva lastnika, ki naju je takoj prišel iskat na dogovorjeno mesto. Pripeljemo se pred blokovsko naselje ob obali. V bistvu sva se ves čas vozila zelo blizu te stavbe. Sobe se nahajajo namreč v bloku. Zelo priporočam B&B Colomba Bianca, saj so sobe zelo lepo urejene in čiste, z romantičnimi lučkami pa vzdušje postane prav vredno greha. 😉 Vsaka soba je imela tudi izhod na skupni balkon, ki je bil hkrati tudi najina jutranja jedilnica s pogledom na morje. Lastnik je bil noro prijazen, videlo se je, da so mu gostje na prvem mestu. Še bi šla kdaj tja, resnično. 😀

Ura je bila že skoraj dve zjutraj, zato sva se po klepetu z lastnikom, odpravila v posteljo. Alan po mojem nareku zapiše še nekaj mojih misli, ki so sedaj spisane tu zgoraj. Lahko noč***.